Že ko je v svojih zgodnjih 20-ih izdala prvenec Poletje v gostilni, je bilo jasno, da je danes 32-letna Lara Paukovič odločena, da dobro izkoristi svoje darove. Pred kratkim je izdala svoj tretji roman Miza za štiri, ob tem pa je aktivna tudi kot novinarka in kolumnistka ter urednica zbirke Razmerja, ki so jo pri Cankarjevi založbi zastavili, da bi dali ljubezenskemu romanu dodaten zagon. Ob tem je Lara zelo dobra opazovalka današnje družbe, zato je pogovor stekel tudi o izzivih današnje družbe, feminizmu in ljubezni v času pretirane izbire.
To je že vaš tretji roman. Kako danes gledate na oba predhodnika?
Seveda si vsaka avtorica želi, da je naslednji roman boljši od predhodnih. Upam torej, da ne bom zvenela preveč samovšečno, če rečem, da mislim, da je to moj najboljši roman. Gotovo danes pri prvih dveh vidim pomanjkljivosti, ki jih prej nisem. Človek se v šestih letih precej spremeni, razmišlja pa tudi o tem, kaj ga zanima, kakšen slog pisanja želi razvijati, kakšne teme pokrivati. Prva romana sta bila tako bolj humorna, tudi satirična, pri tem je ton bolj resen – kar bo morda komu všeč, ljubiteljem prvih dveh romanov morda tudi ne.
Si najprej izberete tematiko ali začnete z idejo glavnega junaka?
Za zdaj je bila vedno povod tematika. V osnutkih imam tudi zgodbo, kjer je nosilec dinamike predvsem glavni junak, a je še nisem uspela spraviti na papir.
Imate vsakič podoben način dela ali se je z leti kaj spremenilo?
Predhodna romana sta nastala tako, da sem imela najprej odlomek, za katerega sem začutila, da lahko postane daljša forma – v Poletju v gostilni je bil to nek prizor dogajanja v gostilni, v Malomeščanih pa samostojna kratka zgodba, ki je postala ogrodje za roman. Pri Mizi za štiri sem ravnala drugače: ko sem dobila idejo za zgodbo, sem si prvič postavila celotno strukturo romana, v poznejših fazah tudi dogajanje po poglavjih. Tako da me je roman manj "peljal po svoje", kakor se je to dogajalo pri prejšnjih dveh. Sicer se še vedno nisem držala povsem vsega v strukturi, dovolila sem si manjša odstopanja, vseeno pa je bil način pisanja precej bolj premišljen.
V vseh treh romanih je konec precej odprt. Zakaj?
Preprosto zato, ker tudi mene najbolj nagovorijo knjige z odprtim koncem. Tudi nasploh imam v knjigah rada prazne prostore, ki jih moram zapolniti sama, in če je konec odprt, bom o knjigi razmišljala precej dlje, kot če bi ob zaključku dobila vse odgovore.
Malo me je zmotilo, ker junake imenujete samo z začetno črko imena. Zakaj je tako, saj je težje spremljati, kaj se dogaja s kom?
Niste edini, mnenja o teh začetnicah so precej deljena, nekomu se zdijo dodana vrednost knjige, druge pa to moti in dekoncentrira. Že pri testnih bralcih je bilo tako, a sem se vseeno odločila, da jih bom obdržala. To je pogosta praksa v pismih ali dnevnikih, kjer ljudje pišejo o resničnih osebah in želijo zaščititi njihovo identiteto, tudi sama sem to že počela, vse pogosteje pa jo opažam tudi v esejistiki in bolj osebnih novinarskih zapisih. Name kot bralko to vedno učinkuje tako, da vzpostavi neko distanco med mano in osebami, o katerih berem. In v bistvu sem si želela, da ima tak učinek tudi na bralca mojega romana, saj je vzdušje v romanu že na splošno malo napeto in skrivnostno, tako da sem upala, da bom s tem še dodatno prispevala k temu.
Od kod ideja, da povežete dve generaciji?
Sama me je našla. (nasmeh)
Menite, da so partnerske zveze med mladimi danes drugačne, kot so bile nekoč? Kaj se je spremenilo?
Gotovo. Več je navidezne izbire, k čemur so pripomogle tudi aplikacije za zmenke, več ohlapnosti in svobode, pa tudi manj zavezanosti – vedno lahko mimo pride kaj boljšega. A po drugi strani je to, da se zavedamo, da ni treba, da zveza traja večno, lahko tudi plus. Morda se kdo iz mlajše generacije danes raje razide, včasih pa bi prakticiral ali toleriral nezvestobo. To sem želela prikazati tudi pri protagonistki svojega romana in njeni mami: mama, ki je že zgodaj dobila otroka, je vztrajala v zvezi, ki je več kot očitno ni povsem izpolnjevala, posledica je bilo nezadovoljstvo, ki ga je prenašala tudi na svoji hčerki. Protagonistka se ujame v podobno neizpolnjujoč odnos, vendar se odloči drugače.
Starejša junakinja knjige ima do spolnosti bolj lahkoten odnos kot glavna junakinja. Ali danes od spolnosti in partnerstva pričakujemo preveč?
Ja, ta iluzija neskončne izbire je res dvorezen meč. Po eni strani je super, da vemo, da nam ni treba ostati z enim partnerjem do konca življenja, da nam ni treba trpeti poniževanja, ignorance, nezvestobe, da lahko poiščemo nekoga, s katerim bomo bolj kompatibilni v spolnosti in tako dalje. Ampak po drugi strani pa danes nekako pričakujemo, da bo partner ali partnerica izpolnil številne vloge, ki jih je včasih več ljudi: da bo naš najboljši prijatelj, ljubimec, da bo ljubeč, znal izražati čustva, skrben, privlačen, ambiciozen, s podobnimi vizijami za prihodnost, celo hobiji. To je zelo velik pritisk za eno osebo in skoraj neizogibno je, da bo treba sprejemati določene kompromise.
Na odnos mlajše protagonistke v romanu do spolnosti je sicer vplivala njena mama, ki je bila, kot pravite, v zvezi s tem zelo odprta – a to ima pri otrocih potem pogosto obraten učinek. V svoji zvezi daje zato zavestno prednost ostalim rečem, vseeno pa ji strast sčasoma začne manjkati, sprašuje se, ali bi vseeno morala biti bolj podobna mami in njeni najboljši prijateljici, predstavnicama starejše generacije, več staviti na privlačnost, kemijo in manj na podobne interese, čustveno povezanost ...
Na družbenih omrežjih je vse lepo
Če so nekoč na naše želje vplivali hollywoodski filmi, danes gledamo, kaj objavljajo drugi na družbenih medijih. Kaj se vam zdi bolj škodljivo?
Gotovo družbeni mediji. Hollywoodski filmi so bili namreč še vedno razvedrilo, danes pa se nam zdi, da vsaka Maja iz soseščine živi boljše kot mi: da ima boljše razmerje, boljšo fitnes rutino, da z družino hodijo na počitnice na lepše kraje. Hkrati nam ustvarjalke in ustvarjalci iz vsega sveta na TikToku in Instagramu delijo nasprotujoče si nasvete o tem, kaj so v odnosih rdeče zastavice, česa res ne smemo tolerirati, kako priti do boljše službe, kako doseči svoj poln potencial, si zmanifestirati idealno življenje. To obilje vsebin brez pravega filtra je lahko izjemno škodljivo za mentalno zdravje, sploh pri mlajših generacijah, ki zdaj v bistvu rastejo direktno v ta svet in drugega ne poznajo. Sama poskušam do podob na družbenih omrežjih vzpostavljati kar se da kritično distanco, ker vem, da je tudi moj profil skrbno kuriran oziroma da objavljam bolj ali manj lepe trenutke in dosežke, priznam pa, da smo se tudi s prijateljicami, ki so vse stare okoli trideset, tako kot jaz, že ujele v pogovoru o škodljivosti primerjav z drugimi na omrežjih in si priznale, da to vpliva na naše odnose.
Tudi o feminizmu je govora v zgodbi. Zadnjič sem poskušala dopovedati prijateljici, da je bistvo feminizma enakopravnost med spoloma, saj je mislila, da feministke morajo biti tudi napadalne, bolj možate. Ta prijateljica po mojem živi kot feministka, a hkrati pravi, da to ni. Hecno, kajne, kako smo vse pomešali?
Vaša prijateljica je verjetno imela v mislih drugi val feminizma, ko so mnoge feministke dejansko zavračale dolge lase, ličila, visoke pete, nalakirane nohte, feminilna oblačila in podobno, celo pretirano izražanje čustev, saj naj bi vse to služilo samo moškemu pogledu ali pa bilo podlaga za moško degradacijo žensk. Poznejši valovi so že združevali ženskost z aktivizmom. Danes pa je feminizem res mešanica vsega – najbolj značilna za našo generacijo sta, se mi zdi, liberalni feminizem s poudarkom na enakopravnosti in več žensk v javnem prostoru, vendar pa se ne zavzema za spremembo sistemske strukture, in feminizem izbire, ki pravi, da lahko ženska postane vse, karkoli si želi: če se želi preživljati z objavami erotičnih vsebin na OnlyFans ali pa je gospodinja, ki jo preživlja mož, je to lahko še zmeraj feministično. Tega je danes v tujini vedno več: ženske, ki izstopajo "iz igre" in se odločajo, da bodo mame oziroma žene, ki ostajajo doma. A po mojem mnenju takšne izbire utrjujejo patriarhat in ne postavljajo pod vprašaj trenutne družbene ureditve, ki je tudi v razvitem svetu v osnovi še vedno patriarhalna (moški imajo več politične, ekonomske moči). Te ženske torej doma kuhajo, urejajo dom in skrbijo za otroke, svet pa se vrti naprej in vodijo ga moški.
S tem, ko smo definicijo feminizma naredili tako ohlapno, prihaja tudi do veliko kontradikcij. Na primer, ženske živijo feministično, a od moškega še vedno pričakujejo odpiranje vrat in plačilo na prvem zmenku, ostanke nekih starih struktur. Ali pa so karierno na vodstvenih položajih in aktivne v prizadevanju za enakopravnost spolov, vendar je doma vsa skrb za otroke na njih, čeprav ima partner manjšo odgovornost v službi. Nekaj podobnega sem želela pokazati tudi v romanu: obe starejši ženski sta karierno uspešni in načeloma emancipirani, a jima je vrednota poroka s premožnim, uspešnim moškim – ena jo udejanji sama, druga pa to svetuje svojim hčerkam.
Starejši ženski imata tudi kup predsodkov in komentarjev o drugih ženskah. Se vam zdi, da je pri mlajši generaciji manj predsodkov?
Odraščala sem v letih, ki so bila za mlade ženske kar obremenjujoča – vlačenje mladih zvezdnic po tabloidih in ocenjevanje njihovih teles, romantičnih izbir, življenjskih odločitev in tako dalje, ekstremna dietna kultura. Glavno sporočilo je nekako bilo, da moraš biti lepa in suha, da boš všečna v vseh okoljih in da boš dobila fanta – ampak ne preveč, ker promiskuitetnih punc, ki se ne obnašajo lepo, nihče ne mara. Tudi zvezdnice, po katerih smo se zgledovale, so bile kaznovane za vsak tak korak. Teh sporočil mlada dekleta nismo dobivale samo iz medijev, ampak tudi od starejših sorodnic, znank, učiteljic in tako dalje. To vzdušje sem skušala ujeti skozi mentaliteto obeh starejših žensk – mama protagonistke na primer ves čas poudarja suhost in lepoto kot glavni vrednoti. Nekaj časa sem upala in verjela, da se je to spremenilo: zgodil se je JazTudi, v ospredje so prišla raznolika telesa ... vendar imam žal občutek, da smo s popularnostjo Ozempica, ki je marsikomu omogočil vitko postavo čez noč, spet na začetku. Tudi sovražnih komentarjev na spletu, usmerjenih v ljudi, ki ne ustrezajo nekim umetno vzpostavljenim "estetskim normam", je vse več.
Kar nekaj vaših junakov je ujetih v neko rutino. Ker ne upajo tvegati. Si vi upate več kot vaši junaki?
Rada bi rekla, da ja, ampak sem tudi jaz bolj človek rutine. (nasmeh) Sem pa tja sicer presenetim s kakšno spontano odločitvijo ali izletom na bolj negotov teren, je pa z leti, moram priznati, to vse redkeje.
Glavna junakinja žaluje za mamo, ki je nenadoma umrla. Imate tudi vi osebne izkušnje z žalovanjem, da ste se lotili take teme?
Tudi sama sem v prvi polovici dvajsetih doživela smrt očeta na zelo podoben način, kot moji junakinji umre mama: povsem nenadno. Del knjige z žalovanjem je zato tudi tisti, ki je najbolj oseben. Žalovanje je tudi sedem let po tem še vedno nepredvidljiv proces, kot sem zapisala tudi v romanu: zdi se ti že, da si povsem v redu, potem pa vidiš nekaj naključnega, kar te spomni na ljubo osebo, in žalost je spet tu, skoraj enako močna kot na začetku. Zdelo se mi je pomembno tudi, da vključim nenadno smrt, ker je bilo to meni takrat izjemno težko zapopasti. Kako kar naenkrat? Ostane ogromno neodgovorjenih vprašanj in neizpovedanih čustev. Pri moji junakinji je to sicer še toliko težje, ker se občutki žalosti, obupa, krivde, ker z mamo zadnja leta ni preživljala dovolj časa, mešajo z jezo in odporom zaradi materinih dejanj in besed. Mami recimo ni povedala, da ji je med odraščanjem povzročila tudi marsikatero travmo, marsikaj bi jo še želela vprašati ...
Ljubezenski žanr se da odlično napisati
Že par let vodite delavnice pisanja ljubezenskega romana in urejate zbirko Razmerja. Glede na to, da je en roman iz zbirke prišel tudi med kandidate za kresnika, je več kot očitno, da je vaše delo uspešno. In da kritika spoznava, da je tudi ta žanr vreden pozornosti, kajne?
Ja, nominacija za kresnika me je izjemno razveselila in tudi presenetila, pa ne, ker bi si mislila, da si je Kaja Bucik Vavpetič ne zasluži, njen roman je odličen, ampak ker si kljub lepim odzivom, ki jih dobivamo za knjige iz zbirke, nisem mislila, da bo kakovost tako hitro prepoznala tudi stroka. Na začetku je namreč marsikdo privzdignil obrvi, češ zakaj se je resna založba lotila tega z ljubezenskim romanom, to je pogrošen žanr, še en korak k popolni komercializaciji knjižnega trga in tako dalje. Ampak jaz sem od začetka razmišljala, da se moramo ob poplavi tujih romanc, ki so na trgu, pa tudi takih, ki izhajajo v samozaložbah, iti to z res kakovostnimi teksti ali pa sploh ne – tako kot imamo zdaj že cel kup res kakovostnih slovenskih kriminalk, ki jih ljudje navdušeno berejo, čeprav so seveda na voljo tudi tuje. In mislim, da se ta razlika res pozna. Ker v bazenu ljubezenskih romanov se res znajde marsikaj, tudi zelo slaba dela, ki utrjujejo marsikateri stereotip – ampak mislim, da so naše avtorice zdaj že dokazale, da se da tudi ta žanr napisati presneto dobro.
V bazenu ljubezenskih romanov se znajde marsikaj, tudi zelo slaba dela
Katera od teh novih avtoric vas je najbolj navdušila?
Ne bi bilo pravično, da kot urednica, ki enakovredno navija za vse svoje avtorice, odgovorim na to vprašanje (nasmeh) – navdušuje me, da ima vsaka od avtoric prepoznaven in hkrati svež avtorski glas in da so si romani dovolj različni, da mislim, da zdaj pa v zbirki res že vsak najde kaj zase: od fantazijskih romanc do romantičnih komedij pa do družbenih ljubezenskih romanov, ki niti ne sledijo več strogo pravilom žanra.
Zakaj so koristne take delavnice?
Meni se zdi najboljši del delavnic soočanje različnih mnenj. Torej, da pridejo ljudje različnih profilov, ozadij, vsi z ljubeznijo do literature in željo napisati roman, vseeno pa vsak s svojo perspektivo do pisanja. Se pa mora poklopiti, da so to udeleženci, ki nimajo težav z izražanjem mnenja o pisanju drugih in ki tudi znajo sprejeti komentarje na svoje pisanje, da se lahko razvije spoštljiv dialog oziroma včasih tudi precej pestra debata. Imela sem res izjemno srečo, da se je to doslej zgodilo čisto vsako leto.
Kdaj ste prebrali največ ljubezenskih romanov?
Najbrž v osnovnošolskih in gimnazijskih letih, ko sem tudi nasploh prebrala daleč največ. Precej hitro sem se na primer srečala s Prevzetnostjo in pristranostjo Jane Austen, ki jo marsikdo označi za svoj najljubši ljubezenski roman in je tudi meni še danes pri srcu, pa spomnim se, da sem bila precej navdušena tudi nad Jane Eyre Charlotte Bronte in Désirée Anemarie Selinko. V gimnaziji smo brale in jokale tudi ob Sparksovi Beležnici, po kateri je bil posnet istoimenski, takrat zelo popularen film. Še vedno pa je zame ena najlepših romantičnih zgodb Ostanki dneva Kazua Ishigura, čeprav pravzaprav govori o nerealizirani ljubezni.
Ali raje berete ali pišete?
Težko vprašanje. (nasmeh) Ko mi pisanje res steče, raje pišem. Ampak večino časa je pa kar težko. Odkar pišem bolj resno, nimam več tistega otroško-mladostnega zanosa, ko sem lahko popisala cele strani brez ozira na slog, klišeje, morebitne napake ... enostavno me je peljal naprej užitek ob ustvarjanju dobre zgodbe. Zdaj sem precej bolj kritična in pogosto napisano hkrati že urejam, kar je kdaj bolj tehnično kot ustvarjalno delo. Branje dobrih knjig je po drugi strani še vedno lahko čisti užitek. In če lahko preživim tudi mesece brez pisanja, ko se ideje samo nabirajo v glavi ali pa zapiskih, po drugi strani ne bi zmogla niti tedna brez branja. Tako da najbrž zmaga kar branje.
