(INTERVJU) Milan Rakovac: Če bi bil mlajši, bi bil na ulici

Evropsko združenje manjšinskih časopisov je vlogo Milana Rakovca v turbulentnem obmejnem prostoru Severnega Jadrana prepoznalo in mu dodelilo ugledno nagrado Otta von Habsburga. Nagrada je bila tudi priložnost za klepet z njim. Istrski pisatelj z veseljem prihaja v Trst, pred kratkim je bil na Forumu Tomizza, za katerega je pred četrt stoletja dal pobudo, še prej je v Trstu dobil Cergolyjevo nagrado. Intervju je potekal v njegovem Zagrebu.

Nagrada Otta von Habsburga je namenjena novinarjem, ki so posebno prispevali k poročanju o zaščiti manjšin in kulturni raznolikosti v kontekstu procesa evropske integracije. Se prepoznavate v tej definiciji?

Da, seveda, prepoznavam se v vsem tem že od otroštva. V Pulj sem z mamo, partizansko vdovo, in bratom prišel septembra 1947. Po nekaj mesecih je nastala dvomanjšinska kohezija približno dvajsetih dečkov: domačih italijanskih Puležanov in nas, iz družin kmečkih priseljencev. Le dva priimka bom navedel. Prvi je Defranceschi, napisano v italijanščini, a z njim so se podpisovali hrvaški člani naveze, ščavoni. Poleg njih štirje bratje in sestre Iskra, napisano s k; bili so Italijani. Sklenili smo čvrsto zavezništvo, ki je bilo po duši še močnejše od antifašističnega. Bili smo tarča zasmehovanja drugih, novih priseljencev, a nismo razumeli, zakaj gledajo na nas vzvišeno.

Čutite, da vam je bila storjena krivica?

Pozneje sem razumel, da so imeli prav. Večinoma so bili urbani profesionalci, sinovi meščanov. Pulj je takrat s 40.000 prebivalcev padel na 13.000; mesto so zapuščali vsi. Jugoslavija je načrtno naseljevala, volens nolens, zdravnike, pravnike, profesorje, zobozdravnike, njihovi otroci so bili otroci okolja, iz katerega so prišli: urbanega okolja. Primerjali so se z nami in nas gledali zviška. Mi smo jih sovražili, ker so nas zasmehovali: "Kaj je, kmet? Kaj je, brat? Kaj je, smrdljivi mali?"

Kako so vse te zgodbe iz otroštva vplivale na Milana Rakovca?

Dokler nisem prišel v Pulj, so bili zame Italijani na splošno in brez izjeme fašisti. Slovanski partizani smo jim pravili tako, pa čeprav je v Istri med vojno deloval italijanski partizanski bataljon Pina Budicina. A nazadnje je med tistimi hrvaškimi in italijanskimi dečki nastalo nekaj več kot bratstvo, saj se je rodilo združenje, ki sem ga nosil s sabo vedno. Mislim, da me je prav to bratstvo z njimi, ki se je ohranilo forever, usmerilo h književnosti in novinarstvu.

Po štirih letih se je iz Beograda vrnil v Istro

Kako ste postali novinar?

Z novinarstvom sem se začel ukvarjati kot častnik na topnjači 142 in kot pomočnik komandanta komandne ladje jugoslovanske vojne mornarice okrog leta 1968. Takrat me je urednik obrambnega glasila Front, Šime Kronja, povabil v Beograd urejat časopis. Še prej sem objavil nekaj pesmi in prejel nagrado za pesniško zbirko. Polovica pesmi je bila v narečju, druga pa v knjižnem jeziku. Bil sem sin narodnega heroja, bil sem eden od redkih, ki so obvladali angleščino, in sem se lahko pogovarjal z zavezniško vojsko. Splitski admiral me je imel rad. "Kaj je to, Rakovac?" je kazal na odredbo o delu za časnik in dodal: "Nismo te izobraževali, da boš novinar, temveč admiral." Nadrejeni je nato le popustil; ni imel izbire.

In ste odšli v Beograd?

Težko opišem občutke tistega časa; počutil sem se v središču galaksije. Najboljši časopisi iz vse Jugoslavije so mi naročali članke z bojnimi temami: ljubljansko Delo, zagrebški Vjesnik, sarajevsko Oslobođenje, splitska Slobodna Dalmacija, puljski Glas Istre, reški Novi list ... Svojo rubriko sem imel celo v satirični reviji Jež. Prihajali so honorarji, počutil sem se kot kralj.

Kaj pa potem?

Nisem se še niti dodobra ustalil, ko me je v Beogradu obiskal ljudski poslanec iz Pulja Ante Bubić in mi predlagal, da bi se vrnil v Pulj in postal glavni urednik Glasu Istre. Povprašal sem doma in ... ajde, gremo! Po štirih letih Beograda sem se januarja 1973 vrnil v Istro.

250 dokumentarnih filmov

Kako ste krmarili istrske dnevne novice?

Težav je bilo veliko. Ob osmi uri zvečer je bila redakcija prazna, ker so vsi delali le dopoldne. Takrat sem se razjezil in naročil, da naj bodo dopoldne novinarji na terenu. Delo novinarja je namreč biti na ulici, zaznavati utrip življenja in iskati novice.

Zgodba se je nadaljevala.

Bil sem predsednik puljskega mestnega izvršnega sveta, predsednik regijskega odbora za družbeno delo, predsednik izvršnega odbora Festivala jugoslovanskega filma. Hrvaški minister za kulturo in prosveto Stipe Šuvar me je nato povabil, naj pridem v Zagreb za njegovega pomočnika. Postal sem predsednik komisije za kulturne zveze s tujino, a sem se sprl z ministrovim naslednikom in sem teatralno odstopil od šestmesečnega staža, kar se mi še danes pozna pri pokojnini. Direktor televizije in član centralnega komiteja Branko Puharić je slišal za to in me povabil k sebi. Vprašal me je, ali bi delal na televiziji ali radiu.

Izbrali ste televizijo.

Pisalo se je leto 1981. Do leta 2004 sem tako četrt stoletja ustvarjal dokumentarce: Pesniški potopisi, Goli otok, Vis, kralj Jadrana, Hvar, oče Jadrana, Fašisti, antifašisti, Trst je naš, Duh slovenski na Koroškem ... Do upokojitve sem uredil skoraj dvesto petdeset dokumentarnih filmov. Po večini sem pripovedoval o Istri v najširšem smislu: od Monfalcona/Tržiča in Vidma do Beljaka in Boke Kotorske.

Istra, spet. V kolumni Jadranske ćakule - i barufe ste zapisali, da do pravega političnega dialoga med Hrvati, Italijani in Slovenci še ni prišlo. Kaj pravite?

Odgovarjam z anekdoto. Pred desetimi leti sem bil v Brescii. Povabili so me ezuli in teološka fakulteta. Ko sem opazil, da so ezuli, sem sprejel vabilo mirnega srca, ker sem poznal težave te skupnosti, kar sem v svojem pisanju skušal dokazovati vse življenje. Vstopil sem v dvorano s tisoč ljudmi: sedemsto ezulov in tristo teologov, kakšna kombinacija!

Kako so vas sprejeli?

Ko sem stopil za mikrofon, me je nekaj starcev gledalo postrani. V očeh sem jim razbiral misli: "Kaj delaš tukaj, sciavo, grda komunajzarska beštija!" Gledali so me hladno. Napovedali so me in napetost se je stopnjevala. Stopil sem pred mikrofon in se navezal na napovedovalca, ki me je predstavil kot hrvaškega književnika.

Predstavljam si, da ste jih presenetili.

"To je laž," sem jim rekel. "Še danes, leta 2010, sem v matičnih knjigah San Lorenza Pasenatica (Sveti Lovreč) zapisan kot Emilio Luciano Racozzi, suddito del re d"Italia e imperatore di Abissinia (podložnik italijanskega kralja in abesinskega cesarja). Zato, dragi moji Istrani, zato je Italija izgubila Istro; to je resnični razlog!" Nastala je tišina. Po zaključku so vsi navalili name in me nasmejani vabili na kozarček.

Po omembi kozarčkov bi lahko rekli: Nalijmo si čistega vina.

Ko je Trst izbral, da bo dedič misli Ruggera Faura Timeusa, očeta italijanskega militantnega iredentizma, je pomenilo, da je bil prostor ali samo zanje ali samo za nas, brez dialoga. Zaman ga je Angelo Vivante prepričeval, da je asimilacija naravni proces. Znotraj tega se kmečka kultura dvigne do urbanosti, a vse to traja več generacij. Ne da se tega doseči z dekreti in politično agresijo. Oni so napadli Istro z nasiljem. In zanj so tudi plačali.

S Fulviem Tomizzo je "izgubil svoj mir"

Vi pa ste ostali za vedno tisti istrski deček, član puljske italijansko-hrvaške naveze?

Sem, ta izkušnja me je v zrelih štiridesetih letih spet pripeljala do preobrata. I was so in love with myself, zaljubljen vase in poln samega sebe. Objavil sem že tri knjige v petih letih, delal na ministrstvu, na televiziji. Takrat mi je pod roke prišel zelo kritični in slab zapis Nedjeljka Fabria v Glasu Istre o Fulviu Tomizzi. Pozanimal sem se o tem človeku, odšel v Trst, kupil La miglior vita in prebral roman. Takrat sem izgubil svojo samovšečnost, svoj mir, svojo miselno in čustveno superiornost. Izgubil sem jih z romanom Fulvia Tomizze La miglior vita - Boljše življenje. Izgubil sem jih in jih nisem nikoli več našel in jih tudi nikoli več ne bom.

Takrat ste se povezali z njim, roman ste tudi prevedli.

Redno smo se srečevali v Ulici Giulia v Trstu ali v Materadi. Organiziral sem mu literarne nastope v Zagrebu, na Reki, v Pulju. Takrat še nisem napisal romana Riva i druži. Ob izidu sem mu izročil izvod s posvetilom: "Fulvio, grazie di cuore." On mi je v svojem romanu Materada napisal italijansko-slovensko posvetilo, ki skriva v sebi srž manjšinskega bratstva.

Če dovolite, bi vas prekinil. Katera je ta srž?

Da smo vsi manjšinci. Prepričevali so nas, da smo na Hrvaškem večina mi, Hrvati, a v resnici nismo.

Kaj pa je pisalo v posvetilu?

"Brate moj: ali smo ali nismo." That's all. Posvetilo me je streslo še bolj kot roman Boljše življenje.

Od pisateljskega vzgiba do pisateljskega navdiha.

Moj vzornik je bil John Dos Passos in dve njegovi knjigi, da drugih ne naštevam: roman Manhattan Transfer in Midcentury. Riva i druži je neposredni epigon prvega. Več kot polovico knjige sestavljajo citati novic, oglasov in zapisov drugih avtorjev. Dos Passos ali kdo drug je rekel: "V književnosti je 80 odstotkov statistike, drugih 20 pa so tvoje zasebne interpretacije."

Ste se tega vedno držali med pisanjem?

Morda se nisem v romanu Snovi - Sanje. Gre za svojevrstno politično fikcijo. Dve organizaciji, Rokerji in Rolerji, rušita evropske države in red, vzajemno se ne cenita, a se na koncu družita pod geslom, da je treba andorizirati Evropo. To pomeni, da potrebujemo državo in da je komuna začetek in konec ljudske organizacije.

Preteklost ne bo nikoli minila

Goriški zgodovinar Alessandro Cattunar je za italijansko-slovensko mejo uporabil misel il passato che non passa, preteklost, ki ne mine. Mislite, da bi lahko kdaj pustili za sabo to mučno zgodovino?

Il passato non passerà mai! Preteklost ne bo nikoli minila. Morda bomo nekega dne le razumeli, forse un bel giorno capiremo, da sta vsakdanjik in jutrišnji dan organizem, medij ali hidra s številnimi glavami. Mi smo pa mali, nezavedni pritlikavci ali palčki, ki skušamo razumeti, kaj je naša lastna preteklost, kaj smo danes in kaj bomo jutri. Na tej poti lahko postanemo morda bolj ozaveščeni in razumni.

Se vam zdi, da je v današnjem svetu sploh še kaj razuma in zavesti?

Komunista, kot sem jaz, ne navdušujejo Melonijeva, Orban in Erdogan. A vse bolj, in tu tvegam dvig marsikatere obrvi, se mi zdi, da so to poslednji resni državniki. Razumejo namreč, da je država organizem, ki ti omogoča, da živiš, da obstajaš, da delaš in zaslužiš; država in ne banka ali multinacionalka. Države, vključno z ZDA, so izgubile smisel obstoja in postale okras ali izgovor za navidezni družbeni red. Ta ureditev družbe ne teži namreč k atomizaciji in ustvarjanju evropske federacije ali vsaj konfederacije, ampak k rušenju katerega koli principa družbe in politične organiziranosti na račun denarja in strojev.

Kaj je alternativa?

Morda nam jo je posredoval Alfred Stieglitz. Rekel je, da se nam ni treba bati prihodnosti, če imamo v New Yorku sto kvadratov zemlje, ki jo lahko obdelujemo: od krompirja do peteršilja, od zelja do graha. Če ni teh stotih kvadratnih metrov, pa lahko razkrijemo asfalt parkirišča pred hišo, umaknemo beton in bomo imeli zemljo. Če nimamo niti tega, pa se lahko odpravimo v klet, postavimo močno dnevno svetlobo, izkopljemo pod, ga posujemo s fosfati in obdelujemo podzemni vrt.

Aleksandar Hemon je Ervinu Hladniku Milharčiču rekel, da navija za življenje in da si želi živeti do zadnjega trenutka, ker bi mu takrat lahko kdo ponudil sladoled. Četudi perspektive niso najboljše, tudi vam optimizma ne zmanjka.

Moj dedek je bil težek klerikalec. V naselju Rakovci v Istri je dal sezidati kapelico, ki stoji še danes in za katero je najel najboljšega zidarja v okolici Baderne. Gre za lepo, meter in pol visoko kapelico. Leta 1922 so se pojavili fašisti. Takrat je vklesal napis: "Kraljica Hrvatov, moli za nas." Fašisti so bili tudi domačini, člani naše rodbine, zmerjali so nas s hrvaškimi beštijami, on pa je ta čas klesal posvetilo kraljici Hrvatov.

Vaše otroštvo pa vendarle ni bilo preprosto.

Ko so očeta (narodni heroj Joakim Rakovac, op. a.) ubili nekaj mesecev pred osvoboditvijo, je dedek morda še za kratek čas životaril v taborišču v Flossenbürgu. Med temi vojnimi dnevi sem kot petletni otrok v enem kažunu našel devetmilimetrsko pištolo Beretto, italijansko jurišno bombo in bojni pas, spleten iz vrvi. Domači so bili mrtvi. Takrat me je spreletelo; tega se nisem zavedal, a prevzela me je nekakšna intuicija. Bil sem glavni, prvorojeni sin, družinski vodja. Ostali so le dva dedova brata, neporočena stara moža, mama in mlajši brat. Zavest, pogum in odgovornost so se mi nato usedli v duši, ko smo prišli v Pulj.

Krenili so na pot zbliževanja

Najbolj se mi zdi zanimivo, da niste sovražili tistih, zaradi katerih ste trpeli.

S Tamaro Obrovac sva izvedla mojo pesem Endrigo blues. S Sergiem Endrigom me je povezal Arsen Dedić (morda največji hrvaški kantavtor, op. a.), po naključju smo se srečali na tržnici v Zagrebu. Vedel sem zanj, on je vedel zame, objela sva se. Bil je malo starejši od mene. V njegovi in moji osebni istrski zgodbi je čisto vse. V pesmi 1947 je napisal "Da quella volta non l"ho rivista più, cosa sarà della mia città ..." Od takrat ga nisem več videl, kaj bo z mojim mestom? Šlo je za sentimentalno pesem, brez okupatorjev in brez infojbatorjev, a le z nežnostjo in upanjem. Spomnim se ga tudi na splitskem festivalu. Naenkrat sem se zavedal, da nisem sam. Zavedal sem se, da pravzaprav nismo nikoli sami.

Kdo vam je še dal občutek, da niste sami?

Enzo Bettiza je v solidnem hrvaškem splitskem narečju povedal tako meni kot hrvaški televiziji: "Nisem Italijan, nisem Hrvat in nisem niti ezul, sem, kako že pravite temu v hrvaščini ... fiero (ponosen) bastardo!" Še bi lahko našteval: Srečko Kosovel, Fausta Cialente ... Bilo jih je za cele armade, ki so pravile: "Vieni fratello Slavo, pridi, brat Slovan." Povsod se je našel kdo kot Carolus Cergoly, s katerim sem pil pivo v pivnici Forst.

Ustvarjalci ste se povezovali, kaj pa splošno stanje?

Obče politično ozračje seveda ni bilo pozitivno. K sreči se je stanje obrnilo ob podpisu Osimskih sporazumov. Na občutek bratstva je na mojo generacijo Italijanov, Slovencev in Hrvatov v tistih časih vplivalo še nekaj drugega: le na videz banalni festival v San Remu. Vse republiške televizije so prenašale festival, vsi smo peli Celentana in Milvo. Nekaj časa sem bil tudi sam solist v džezovski zasedbi in pel: "Buonasera, signorina, buonasera. It is time to say goodnight to Napoli ..." Vsi smo krenili na pot zbliževanja.

Vsi?

Italijanom v Trstu je šlo malo težje, ker je vladala opresija močne desne ezulske struje. Tomizza je za Il Piccolo izjavil: "I miei esuli che hanno il dente avvelenato, moji srditi ezuli ..." Tudi v Sloveniji in na Hrvaškem ni šlo ravno zlahka, v hrvaški Istri in Dalmaciji so se pa ljudje povezovali. Tudi s San Remom.

Če se ozremo na današnje dni, Forum Tomizza, ki ste ga ustanovili, si še vedno prizadeva ustvariti vzdušje dialoga. Se vam ne zdi včasih sizifovsko boriti se proti nacionalizmu? Mar ni vse to včasih iluzorno ali utopično?

Ni več iluzija, bila je do včeraj, a danes ni več. Seveda gre za utopijo, ki pa je čedalje bolj uspešna in čedalje bolj realna.

Zakaj?

Ker je distopija že nastala, saj živimo v distopiji. Petindevetdesetletni filozof Jürgen Habermas je uporabil besedno zvezo fašizem na oblasti. Morda bo prišlo do kolapsa, ki nas bo pripeljal do vrtov namesto parkirišč pred Astorio ali Trumpovim stolpom, kar sem omenjal prej. Nič od tega, kar delamo, tudi Forum Tomizza, morda ni realno. Utopija je pa vseeno edini odgovor na distopijo, ki neustavljivo juriša kot cunami s svojimi zakoni, ki jim ni kos niti Elon Musk. Prepustiti se tej utopiji je del človeškega nagona. Smo živa bitja, nismo homo sapiens ali aktualne kombinacije homo sapiensa, homo ludensa in primitivca, ki zagovarja zaščito Ukrajine za ekonomske interese ZDA. Kitajska pa ima že v žepu globalno gospodarstvo. Proti temu se je treba nujno boriti z utopijo, boriti se je treba z mlini na veter kot Don Kihot, napadati je treba oblast ... Nimamo druge izbire.

Kaj pa mladi?

Tolažim se z njimi. Opazujem jih. Zdi se mi, da ima alfa generacija rojenih od leta 2009 v sebi simptome Francije pred prihodom Robespierra ali Rusije pred Leninom. Njihova samozavest izhaja iz kolektivnega: nastajajo nove in alternativne skupnosti. Premikajo se nepolitično, a življenjsko in vitalistično, zagovarjajo skupno dobro, kot je na primer zaščita okolja. Premikajo se na pol poti med fantazijo prvih apostolov in glavo Trockega. Za zdaj je njihova pot nepolitična, kot dokazujejo beograjske demonstracije. Te so drastičen primer mladosti, ki je vstala in rekla: Dovolj! Gre za neposredno demokracijo. Ne želijo, da bi Vučića zrušil nepotrebni opozicijski vodja, ker ga enostavno, počasi in evolutivno rušijo sami.

Če bi bili mlajši, bi bili na ulici, kajne?

Seveda! Ko je tlelo zaradi tržaške krize pred letom 1954, sem zbral 274 prostovoljcev z imeni in priimki vred. Obiskoval sem gimnazijo. Razrednik je znorel in me je skoraj sklofutal ter me odvedel k ravnateljici. Ta je bila na srečo pametnejša in me je pohvalila: "Rakovac, dober si, to je domoljubje, to je patriotizem. Jugoslovanska narodna armada vas žal ne bo vzela v službo, dokler ne boste imeli osemnajst let. Vseeno bom poslala spisek borcev vrhovnemu poveljstvu in morda boste čez pet let prvi postrojeni za osvoboditev Trsta." That"s about utopia.

Prijateljica mi je nekoč rekla, da je treba starejše poslušati, a ne ubogati. Kaj svetujete mladim?

Hrvaški pregovor pravi: "Uzdaj se u se, i u svoje kljuse." Zaupaj sebi in svojemu kljusetu. Tudi ko se ti svet podira na glavo.