(INTERVJU) Katarina Keček, okupatorjeva hči: Tukaj nisem Slovenka, v Srbiji pa nisem Srbkinja

Če se med branjem knjige vsaj trikrat ne zasmejite na glas, vam avtorica povrne strošek knjige. Tako je Katarina Keček zapisala za svoj prvi roman Umetnost zavijanja z očmi. Če je z njim želela pokazati, da so lahko tudi ženske zabavne, humorne, je njena druga knjiga nekaj povsem drugega. Osebna izpoved se bere kot kriminalka. O tem, kako je po osamosvojitvi Slovenije ostala brez doma, državljanstva, družine in se skoraj pet let prebijala skozi vsakdan kot izbrisana oseba.Že naslov Okupatorjeva hči je poveden. Prav takšnih opazk je bila deležna takoj po vojni, pa že prej, ko so se začeli še v skupni državi Jugoslaviji krepiti nacionalizmi, je bila "bosanđeros" in še marsikaj. "Zdaj se že lahko nasmejim, ko razmišljam, kako sem vse to preživela. Trideset let se nisem mogla. Zanimivo, da smo v vseh teh letih zelo malo slišali o teh ljudeh. Tudi sama, ko sem kot novinarka delala televizijski prispevek o teh zgodbah, sem lahko vključila vanj samo dvajset sekund dolgo izjavo človeka, ki je resnično trpel. Mislim, da tudi ljudje sploh niso toliko dojeli problematike izbrisanih, ki se je vlekla toliko let in se še nadaljuje z otroki izbrisanih, ki jim ne priznajo, da so bili žrtve sistema," pravi avtorica knjige.Njen oče je bil oficir JLA. Katarina se je sicer z družinskim priimkom Stojanović rodila v Postojni. Narodnost pa so ji na rojstni list vpisali srbsko, saj sta bila oba starša iz Srbije. Z družino se je iz Postojne po Sloveniji selila še v Ribnico in nato v Maribor, kjer je tudi končala gimnazijo: "Z dolenjskim naglasom sem tu sicer zelo izstopala. Tudi jaz Štajercev nisem dobro razumela, popustila sem pri učenju, ocenah."Ko se je začela slovenska osamosvojitvena vojna, je bila študentka prvega letnika novinarstva v Ljubljani. Želela je namreč čim dlje od doma, kjer je bila močno prisotna patriarhalna vzgoja, udarci s pasom, s šibo brez kakšnega posebnega razloga, tudi iz razočaranja, ker kot prvi otrok ni bila moški.Kaj so naredili narobe?V prestolnici je 26. junija 1991, torej le dan po razglasitvi samostojnosti, naredila vozniški izpit. A ni šla takoj domov, ker je želela proslaviti. Dan zatem pa je že ugotovila, da se je začela vojna. V Maribor se je s štopanjem nekako prebila preko Dravograda. Oče in mama sta bila vsak v svoji vojašnici, ki jo je zablokirala teritorialna obramba, trinajstletni brat Vlado pa je bil medtem sam na smrt prestrašen v njihovem stanovanju. Ko sta ob sirenah hotela v zaklonišče, sta bila deležna odziva sosedov, da zanju, otroka okupatorjev, ni prostora. Brata je nato z vlakom spravila k starim staršem v Srbijo, sama pa se takoj vrnila."Stara sem bila dvajset let. Moja vest je mirna. Tudi sama sem sicer še leta razmišljala, kaj so moji starši naredili ali kaj sem jaz mogoče naredila ali bi morda lahko naredila kaj drugače. Toda vse skupaj je prišlo kot cunami, nismo vedeli, kaj se dogaja. Še zdaj sicer poslušam, češ, da smo bili obveščeni, a jaz nikogar ne poznam, ki bi bi dobil kakšen dokument. Če bi že dobila odločbo, bi jo morala podpisati in imeti možnost pritožbe. Poleg tega me ni bilo v Mariboru, saj sem stanovanje izgubila. Potem ko je bila družina izgnana v Srbijo, jaz pa sem ostala Ljubljani, so ga zasedli teritorialci. Niti do svojih stvari nisem mogla. In potem, preden si se obrnil, izbris. Le šest mesecev časa je bilo."Meni, da se ni zgodilo po naključju. "Politiki sedaj govorijo, da je bila to napaka. Ko gre za zadevo, zaradi katere so ljudje izgubljali družine, življenjske poti, kariere in stanovanja, ne moreš samo zamahniti z roko in reči, ah, to je bila napaka, gremo naprej. To ni napaka, če 30 let ne priznaš, da si namenoma in zlonamerno določeni skupini ljudi uničil življenja. Zato sedaj opravičila po vseh teh letih, ki se vrstijo, od Urške Klakočar Zupančič, Boruta Pahorja do Nataše Pirc Musar ... komu pomagajo?"Bolelo jo je tudi, ko je bil leta 2004 razpisan referendum o zakonu, da se povrnejo pravice etničnim skupinam, ki so bile leta 1992 izbrisane iz registra. Kar 96 odstotkov tistih, ki so šli na volišča, udeležba sicer ni bila visoka, so bili namreč proti. So pa v Ljubljani celo postavili spomenik izbrisanim. "Če bi država uredila nerešene zadeve, povezane z izbrisanimi prebivalci Slovenije, jim plačala odškodnine za uničena življenja, razbite družine, potem bi ta spomenik sprejela kot neko končno dejanje, epilog kršenja človekovih pravic. Ampak ni in vsi odgovorni politiki za ta zločin so še tu. Nedotaknjeni. Zato je ta spomenik samo obliž na rane izbrisanih, ki še krvavijo. Spomenike postavljamo mrtvim, izbrisani pa smo še živi in tudi boj za pravico še ni končan." Zakaj se nikoli ni pridružila kateremu od društev izbrisanih? "Moti me, da sta dve društvi, in dokler se bodo celo oni med sabo ločevali, tudi politično, me tam ne bodo videli."Dvakrat izgnana iz SlovenijeTudi kot novinarka je le ob strani gledala, poročala in se trudila biti objektivna. "Bala sem se, da bi izvedeli, da sem tudi jaz izbrisana. Te etikete se nikoli v življenju ne bom znebila, sem razmišljala. Vse življenje se borimo s tem, kar nam je dodeljeno že ob rojstvu - ali si iz revne ali bogate družine, katerega spola si, vse to te določa. Meni so moji dali srbsko narodnost in to me determinira že več kot 50 let. Tukaj nisem Slovenka, v Srbiji pa nisem Srbkinja. Vedno sem se hecala iz tega, ker nimam korenin, da sem kot list, ki ga veter nosi po Sloveniji. Včasih rečem, da sem Notranjka, ker sem rojena v Postojni, potem sem Dolenjka in vlečem po ribniško, pa tudi ponosna Štajerka znam biti."Kljub vsej kalvariji, ki jo je preživljala, potem ko ji je uradnica na upravni enoti v Mariboru prerezala osebno izkaznico, bi še enkrat ravnala enako, pravi. Čeprav se je morala kot brezdomka potikati na kakšnih 30 lokacijah po prestolnici, opravljati razna priložnostna dela, dvakrat je bila tudi izgnana iz Slovenije, ker jo je policija dobila brez dokumentov. Enkrat iz Zagreba, drugič pa iz Slavonskega Broda se je dobesedno pretihotapila nazaj.Ko je po več kot dveh letih od ločitve z družino le izvedela, kje je in jo je tudi obiskala, je šla tja s potnim listom prijateljice, ki je bila sicer iz Bosne. V Slovenijo pa se je vrnila tako, da se je v Srbiji prijavila kot begunka. "Lahko bi spokala kufre in šla na Balkan, ampak tam je bila vojna. Tam je bilo trikrat huje kot tu, ne bi mogla hoditi na fakulteto, ne bi mogla delati. Kljub vsemu sem imela tukaj še nekaj prijateljev, tam jih nimam. Takrat so vsi bežali iz Srbije. Raje bi zbežala v tujino, a nisem imela papirjev. Ko si star 20 let, se ti tudi zdi vse mogoče, takrat sem še verjela v lep svet, da bom enkrat srečna, da se bom srečno zaljubila, in potem sprejemaš drugačne odločitve, kot bi jih sedaj. Sprašujem se, kdo me je sploh prepričal o tem, da boš kar srečen. To sploh ne obstaja, obstajajo trenutki sreče, za katere pa se moraš truditi. Izziv življenja je, kako boš probleme preskočil, premagal, se spopadel."Če bi šla v Srbijo, meni, da bi zelo trpela, kakor trpi njen brat še danes. "Nikoli več ni prišel nazaj. Vse to je na njem pustilo posledice. Poskušala sem tudi njemu urediti dokumente, a ni bilo nobene možnosti." Ironija je, da je njej pri ureditvi statusa pomagal Zmago Jelinčič, ki je takrat politične točke nabiral prav na račun izbrisanih oziroma podžiganja sovražnega odnosa do tujcev. "Ko sem delala na Pop TV, sem se tudi potikala po parlamentu. In seveda smo z Zmagom debatirali vse živo, drugačen je, kot se kaže, druži se z ljudmi vseh narodnosti in veroizpovedi. In enkrat sem mu tako rekla, da sem jaz tudi ena od teh, po katerih pljuva. Najprej ni verjel, potem pa mi je pomagal, da sem leta 1997 dobila državljanstvo."Oče ji je umrl pred petimi leti, mama živi v Beogradu. Je že prebrala knjigo? "Ne. Ne vem, ali bi bila sposobna izdati to knjigo, če bi bil moj oče še živ. Napisala sem stvari, ki mu ne bi bile všeč. Toda zdelo se mi je pomembno, da popišem vzgojo, ker je bila to tipična vojaška vzgoja, pri drugih ni bilo nič drugače. Rekli so, da je 'batina izašla iz raja' (udarec je prišel iz raja). Tako smo živeli, fasala sem jih in vsi okoli mene tudi."A ne zameri mami, sedaj, ko je tudi sama mama, da je še podžigala očeta? "Imaš tople in imaš hladne mame. Moja je bila, kakor sem napisala 'oficiruša', gospa oficirjeva. To je bil njen način življenja, kakor so bile gospe zdravnikove, pa gospe profesorjeve. Živele so na račun svojih mož. Zdaj, na stara leta, vsi te odnose razčiščujemo. Zato imava zdaj lep odnos. Seveda je tudi to, da smo bili tako nasilno raztrgani drug od drugega, vplivalo, da odnosi v družini niso bili nikoli več isti. Tudi razdalja naredi svoje."In njej je življenje na pot prineslo številne nove izzive. Dvakrat se je poročila. Skupno je štirikrat rodila. V drugem zakonu ji je prvi otrok umrl še zelo majhen zaradi redke bolezni. "To je rana, ki se nikoli ne zaceli." Z drugo poroko je sicer dobila in obdržala slovenski priimek Keček, a tudi težko ločitev, zaradi katere se mora še boriti za otroka. Zaradi otrok je pustila službo, ker ji je mož govoril, da to ne gre skupaj s kariero. Nato pa to obrnil zoper njo. Češ,da ne more preživljati otrok, ker nima službe. Kako je in še zdaj vse to premaguje? "Tudi vse te peripetije s centri za socialno delo, sodišči so za kakšno knjigo. Nobene od teh zgodb nisem izbrala, se razume. Saj ne rečem, da mi kdaj ni bilo zelo težko, da sem pomislila na samomor. Potem pa sem se vprašala, kaj pa bo po tem, če se vržem v Ljubljanico? Bo bolje? Z begom ničesar ne rešiš. Tudi jaz sem dolgo čustva, travme pometala pod preprogo, dokler nisem zbolela. Verjetno tudi te knjige ne bi napisala, če ne bi dvakrat 'fasala' raka. Odločila sem se, da te zgodbe ne bom nesla s sabo v grob. Trideset let sem čakala, da bo nekdo napisal, srčno povedal, kaj se je dogajalo, kako je preživel, kako je 'najebal'. No, sedaj so tri knjige izšle v enem letu na temo izbrisanih. Kar je super. To pomeni, da ni več psihoze, da si upajo. Toda samo jaz pišem iz osebne izkušnje. In še zmeraj me kličejo ljudje, ki nimajo urejenih določenih dokumentov, ki se še tožijo."Pred kratkim jo je klical sedaj že čez 40 let star moški, da se že več kot dvajset let bori proti deložaciji, njegov oče je umrl in ni mogel pravočasno urediti dokumentov za stanovanje. "Saj sem šla tudi jaz do odvetnikov. Toda takrat nisem imela denarja, in še dobro, ker bi 30 let plačevala, stanovanja pa ne bi dobila nazaj. Odškodnine za izbris pa bi dobila nekje okoli 3000 evrov. Ni vredno, da se za ta znesek tožarim. To je tudi frustracija. Kako lahko toliko let trajajo postopki na sodišču?"Prišli so dečki z dvoriščaIz Maribora je takrat, ko je ugotovila, da ne more v stanovanje in še brez osebne izkaznice je ostala, zbežala. "Samo slabe stvari so se mi zgodile tukaj in leta si nisem leta upala iti iz Ljubljane, kjer sem se počutila varno, ker sem se lažje zlila z množico, nihče me ni poznal," je še povedala v pogovoru malo pred javno predstavitvijo knjige v klubu KGB v Mariboru. In na dogodek, ki ga je povezovala Zvezdana Mlakar, so prišli tudi njeni "dečki z dvorišča". Kako so ohranili stike? "Z otroki nisem nikoli imela težav, težave so imeli starši slovenske narodnosti, ki niso želeli, da se družim z njihovimi otroki. Polovica teh dečkov je prav tako imela težave s papirji, z izbrisom, mnogi njihovi starši so razseljeni. Tudi ta izkušnja nas je združila, da se še vedno slišimo, dobimo. Na Maribor pa ne gledam več kot na svoj dom. Ga sprejemam kot neko mrzlo teto, s katero sva sicer v preteklosti imeli spore, a se imava vseeno radi."Še bi rada napisala kakšno zgodbo. Na primer o Martinu Uherniku, ki je po nedolžnem sedel v zaporu 20 let. "Propadla mu je družina, vse je izgubil v tem času. Vsi so ga pustili na cedilu, na koncu je dobil okoli 150 tisoč evrov odškodnine."Začela se je ukvarjati tudi s prevajanjem, novinarstvo pa vse bolj opušča. "Pravo novinarstvo je na žalost umrlo pred petnajstimi leti, ko je večina naših medijev pristala v privatnih rokah in je namesto resnice v člankih zavladala propaganda tako ene kot druge politične opcije. Uredniki so postali vzvodi političnih strank, novinarji pa smo samo še kot figurice kmetov na šahovski tabli, ki jih lastniki lahko žrtvujejo takoj in brez slabe vesti," je ostra. "Resnica je postala prodajno blago, tisti, ki ima več denarja, ima tudi vedno prav. Če pa že nima, ima pa za sabo četo agresivnih odvetnikov, ki bodo to resnico ustvarili kar iz laži." Za otroke okupatorjev ni prostora v zakloniščuPartljič obtožuje in občuduje Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev 25.671 ljudi, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, večina še republiško državljanstvo ene od drugih jugoslovanskih federativnih republik, v Sloveniji pa so imeli prijavljeno stalno bivališče. Ob izbrisu iz registra so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Zanje je začel veljati zakon o tujcih. V šestih mesecih pred tem so lahko oddali vlogo za državljanstvo. Mnogi je niso, ker o tem niso bili obveščeni. Številnim je bila njihova vloga zavrnjena ali zavržena ali pa je bil postopek ustavljen. Poslanec je bil v času, ko je bil sprejet ta škodljivi zakon, tudi Tone Partljič, sicer pa avtor spremne besede v knjigi Okupatorjeva hči. Zagovarjal je amandma, ki bi omilil določbe zakona, a so jih Demosovi zmagovalci preglasovali, je zapisal. "Jim je bilo treba svojo zmagovito objestnost pokazati z necivilizacijskim in neetičnim zakonom? Pokazati, kako kvarni in neetični so nacionalizmi vseh časov in vseh narodov?" je še zapisal in dodal, da avtorico občuduje, saj "katarzičen je boj človeka za biti in ne biti in za ohranitev dostojanstva in domovino, kadar je na dnu".

(INTERVJU) Katarina Keček, okupatorjeva hči: Tukaj nisem Slovenka, v Srbiji pa nisem Srbkinja

Branka Bezjak

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano