(INTERVJU) Irena Uršič, zgodovinarka: Ko sta izvedela, kje je sinov grob, sta izjokala svojo žalost

Zgodovinarka Irena Uršič nam je v Depojih državnih muzejev v Pivki pokazala predmete (mrežo proti komarjem, cigaretnico, fotoaparate, dnevnike ...), ki so jih Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije podarili primorski pričevalci. "Rada bi, da ljudje vidijo, da je gradivo pri nas v varnih rokah." V zadnjem projektu, ki ga je izpeljala s Primorskimi novicami, je želela pridobiti nove informacije o Primorcih, ki so kot italijanski vojaki ali ujetniki umrli v drugi svetovni vojni. "Časopisni hiši Primorske novice sem neskončno hvaležna. Že v letu 2014, ko smo v skupnem projektu Isto srce prinesite nazaj zbirali pričevanja še živečih ljudi in osebne zapuščine s korespondenco, predmeti, fotografijami in drugim dokumentarnim gradivom o Slovencih v italijanski vojski, je prišlo v muzej - takrat Muzej novejše zgodovine Slovenije - kar nekaj gradiva. Zgodba se je zdaj nekako ponovila, ampak z drugo vsebino. Vesela sem, da je Inštitut za novejšo zgodovino, posebej pa skrbnica zbirke seznama žrtev dr. Marta Rendla, prepoznala pomen časopisne objave imen in priimkov žrtev med Slovenci v italijanski vojski in ujetništvu. Tako so ljudje imeli možnost prvič uzreti imena žrtev, se morda prvič srečati s tovrstnimi podatki in se tudi odzvati. Dejstvo je, da so v seznamih še vedno tudi napake, lahko je napačno izpisano ime, priimek ali kakšen tretji podatek, zato je zelo pomembno, da se jih pregleda, sproti dopolnjuje, posodablja in se jih tudi nujno sooča, zlasti z italijanskimi viri. Odziv bralcev je bil zelo lep; od telefonskih klicev ljudi, ki so prvič sploh zagledali ime in priimek svojca in celo izvedeli, v katerem kraju je umrl oziroma kje je bil pogrešan, do takih, ki so posredovali celotne zgodbe, povedali še več, posredovali pisma, fotografije in podobno. Zdi se mi, da na ta način raziskovalno delo doseže svoj namen. Ne smemo pa pozabiti, da so bili raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino tisti, ki so prvi odstirali imena in priimke žrtev."Te zgodbe so v družinah še vedno zelo živeIz zadnjega članka, v katerem ste povzeli nekaj odzivov bralcev, sem dobila vtis, da so tisti, ki so prepoznali imena svojcev ali z vami delili nove podatke o njihovi usodi, še vedno zelo čustveno povezani s preteklostjo svoje družine.Da, res je. Več kot 80 let je že od začetka druge svetovne vojne, pa so te zgodbe v družinah še vedno zelo žive. Še posebej so žive, če ni veliko znanega, kako so ljudje umrli ali kje so bili pogrešani. Svojci si vedno želijo o svojem padlem, umrlem vedeti vsaj podatek, kje in zakaj je umrl, ali - če je mogoče - celo poiskati grob. Izjemno močne čustvene vezi pa so zlasti pri sinovih in hčerah, ki so očeta izgubili malo pred rojstvom ali kmalu po njem.Kako pa zbiranje teh podatkov ter vstopanje v družinske spomine in pričevanja doživljate vi?Ko gre za objavo podatkov o mrtvih in pogrešanih, sem tudi sama zaznamovana s čustvenim motivom. Moji stari starši so 25 let po vojni še vedno iskali grob svojega sina Franca Rebca. Še ne 17-leten je bil v vojni ranjen kot partizanski kurir in prepeljan na zdravljenje v južno Italijo, a je tam umrl. Po 25 letih je znanec starih staršev, ki je živel na Reki, v hrvaškem tedniku Arena naletel na seznam z imeni in priimki vseh pokopanih na pokopališču v Grumo Appuli v bližini Barija ter na seznamu našel ime brata moje mame. Še isti dan se je z vlakom pripeljal v Pivko, šel v Parje k mojim in jim pokazal seznam. Stara starša sta se v nekaj dneh odpravila v južno Italijo, našla grob svojega sina, prisostvovala pri prekopu, tako da so bili posmrtni ostanki preneseni v kostnico v Barletti. Iz sinovega groba v Grumo Appuli sta vzela prgišče zemlje, jo prinesla v domači grob in napisala Franc Rebec 1927-1944. Ko sta izvedela, kje je grob njunega sina, sta izjokala svojo žalost. Zanju se je začelo novo obdobje. To so čustveni motivi, in tudi ko sem pripravljala članke in urejala sezname, sem si rekla, da bo moj namen dosežen, če bo en sam človek izvedel, kje je pokopan njegov svojec.Namen je dosežen.Drži. Med ljudmi, ki so se mi oglasili, je bila na primer tudi gospa z zapisom brata ene od žrtev s seznama. Ta brat je umrl nedolgo nazaj, za njim pa je ostal poslovilni govor, v katerem omenja, da je vse življenje iskal grob svojega brata, vendar ga ni našel. Oglašajo se mi tudi bralci, ki so vedeli, kje približno je umrl njihov svojec, zdaj pa so dobili točnejši podatek. Vesela sem, da so dobili zadoščenje.Kako pomembne so usode teh "malih ljudi", njihova pričevanja in spominsko gradivo za stroko in zgodovinopisje?Izjemno pomembne so. Zgodovinopisje je dolgo časa zanemarjalo ustne vire, v zadnjih desetletjih pa se je ta vidik zelo razbohotil, ustni viri so bili deležni tudi temeljite teoretične obravnave. Tudi muzejski pristopi so šli v smer zbiranja ustnih virov. V našem muzeju je bila zbirka ustnih virov ustanovljena leta 2003; ledino je orala sodelavka dr. Monika Kokalj Kočevar. Od nje sem se učila, kako teorijo izvajati v praksi, in bila je tudi moja mentorica, ko sem prišla v muzej. Ko sem prepoznala, da imamo v muzeju le nekaj fotografskih okruškov o slovenskih mobilizirancih v italijansko vojsko - Primorci so bili v italijansko vojsko vpoklicani od leta 1922 do 1943 -, me je to presenetilo in osupnilo. V muzeju sem dobila podporo, da lahko začnem zbirati tudi nove vire o tej temi. Ustni viri so nekaj posebnega; to je nov vir, ki ga ustvari zgodovinar in je drugačen kot arhivski vir ali fotografija ali predmet. Ustni viri ljudi postajajo relevantni ob upoštevanju psiholoških in družbenih značilnosti spomina ter zakonitosti, ki jim je spomin podvržen. Ko se jih predstavlja, prispevajo h kompleksnejšemu razumevanju zgodovine in tudi k razumevanju težje razumljivih zgodovinskih obdobij. Pripovedovalec nam približa razsežnosti njegovih opredelitev, odločitev, vrednot in čustvenih reakcij, česar nam tridimenzionalni predmet ali arhivski dokument ne moreta.Kako poteka zgodovinarjevo delo pri zbiranju ustnih virov?Med letoma 2007 in 2017, ko sem opravljala terensko delo, sem si za izhodišče postavila nestandardizirane pripovedne intervjuje. Želela sem izvedeti zgodbo v celoti in pustiti pričevalca, da brez mojih usmerjanj in dodatnih vprašanj pripoveduje, dokler ne pove, da je bila to njegova zgodba. Šele potem sem postavljala dodatna vprašanja. Ti nestandardizirani pripovedni intervjuji niso vedno uspeli, odvisno je bilo od pripovednih moči pričevalcev, zato sem včasih vprašanja postavljala že vmes in izvajala polstrukturirane intervjuje. Pomembno pa je, da se kot izpraševalec poskušaš distancirati in izvesti intervju metodološko korektno. Pustiti moraš svobodo pričevalčevemu razmišljanju in pripovedi. To je bistveno. Muzej pa je dolžan poskrbeti tudi za to, da ostane dostojanstvo pričevalcev neokrnjeno. Naj omenim metodološke probleme, ki se tičejo javne rabe ustnih virov. Eno je v javnosti širiti fotografije, drugo pa ustne vire, ki so polni tudi intimnih podatkov in izpovedi, ki ne bodo nikoli objavljane. Lahko povem eno od zgodb brez poimenske navedbe pričevalca. Spominjam se gospoda, ki je rad pel. Vprašala sem ga, ali še zna italijansko himno. Zelo lepo jo je zapel, na koncu pa se je razjokal. Rotil me je, naj tega posnetka, ki smo ga posneli z videokamero, nikoli ne objavim, saj bi lahko kdo ta posnetek tudi izkoristil ... Ob pripovedovanju je tako močno podoživljal preteklost, da je zapel italijansko himno, ki pa nikakor ni izkazovala njegovih vrednot.Zgodbe Primorcev desetletja prezrteSo se pričevalci pripravljeni odpreti, ko jim zgodovinar pokaže, da je njihova zgodba pomembna?Slovenci v italijanski vojski so se bili zelo pripravljeni odpreti. Moje najlepše obdobje je bilo, ko sem prihajala k njim in so me sprejemali z odprtimi rokami. Niso pa bili redki, ki so me vprašali, ali me njihova zgodba res zanima, saj da niso nič prispevali za osvoboditev. To me spominja na delo Cirila Kosmača Balada o trobenti in oblaku, kjer literarni junak piše zgodbo o zmagoviti epizodi med drugo svetovno vojno. Na koncu ga kmet, pri katerem literarni junak živi, vpraša, ali bi enako zavzeto pisal tudi zgodbo, če ne bi bila zmagovita. To me vedno spominja na primorske mobilizirance, ki so vojno - ne po svoji želji - doživeli zunaj svoje domovine. Bili so mobilizirani brez narodnostnih pravic iz raznarodovalnega okolja fašističnega režima in življenje so morali tvegati za vojaške interese tuje države. Bili so desetletja prezrti, ker njihova zgodba ni nič pomenila v družbenem oziroma političnem kontekstu vrednotenja zaslug za osvoboditev. Veliko pričevalcev mi je na koncu reklo, da sem bila prva, ki jih je toliko časa poslušala. Njihove pripovedi so torej pomembne, kajti individualne izkušnje kreirajo zgodovino.V javnosti so kot pomembne sprejete zgodbe, na primer o Ivanu Rudolfu in primorskih padalcih, ki so jih na pomoč partizanom pošiljale zavezniške sile, pa zgodbe o prekomorcih …Italijanski vojaki, ki so kasneje postali prekomorci, so od šestdesetih let prejšnjega stoletja najbolje predstavljena skupina. Zasluge, da niso ostali spregledani, gredo predvsem Albertu Klunu, ki je pisal o njih in se zavzel zanje, da so lahko pridobili status borcev in druge pravice, čeprav so jim bile priznane v manjšini. Ne morem reči, da so bili prekomorci spregledani, vseeno pa je bila njihova predstavitev širši javnosti z razstavo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije prvi tak razstavni projekt v Ljubljani. Projekt je nastal na pobudo Nade Čibej, direktorice Pokrajinskega arhiva v Kopru. Naš muzej se je povezal z arhivom in številnimi zgodovinarji. Ker smo imeli takrat že lepo zbirko pričevanj in dokumentarnega gradiva, je nastal tudi katalog, ki so ga ljudje komaj čakali, saj so ga rezervirali še pred izidom. Takrat se je po dolgem času spet zgodilo, da so na ogled razstave v Ljubljano s Primorske prihajali polni avtobusi predvsem starejših obiskovalcev. To je bilo res nekaj lepega. Torej lahko potrdim, da so zgodbe o prekomorcih v javnosti sprejete kot pomembne.Kaj pa opažate v širši slovenski javnosti? Ali ta pozna primorsko zgodovino, ve za prekomorce, slovenske vojake v italijanski vojski, abesinsko vojno …?Z mlajšimi generacijami se to vèdenje izgublja že v primorski javnosti, kaj šele v širši slovenski javnosti. Že pri razumevanju osnovnih pojmov, kot je fašizem, se zatika. Težko bi potrdila, da širša slovenska javnost ve, da so bili primorski Slovenci mobilizirani za vojno v Etiopiji leta 1935, da so se na libijski fronti bojevali že leta 1940, da so bile prve žrtve med Slovenci med drugo svetovno vojno prav žrtve med primorskimi mobiliziranci v italijansko vojsko, da je večina prekomorcev izšla iz nekdanjih mobilizirancev v italijansko vojsko, da je bila Primorska s fanti in možmi do leta 1943 skorajda izpraznjena …Premalo jih je, da bi se lahko ozko usmeriliKaterim temam ste se v muzeju še posvetili?Prva zbirka, ki sem jo dobila po prihodu v Muzej novejše zgodovine Slovenije, je bila fotografska zbirka Rudolfa Brunerja Dvořáka, češkega fotografa, ki je leta 1909 fotografiral Postojnsko jamo. Njegove fotografije še vedno veljajo za najboljše fotografije Postojnske jame iz preloma stoletij. Razstavili smo jih na Ljubljanskem gradu. Potem sem prevzemala kartografsko zbirko, ki je ena od imenitnih zbirk muzeja, leta 2008 pa še posebno zbirko večjih kosov celostne podobe ob predsedovanju Slovenije Svetu Evropske unije, ki so na ogled v Depojih državnih muzejev v Pivki. Posebej sem se posvetila obeleževanju dveh obletnic slovenske samostojnosti. Leta 2011 sva z ddr. Marijo Stanonik skupaj izdali knjigo Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah - Zbirka spominov na vojno za obrambo samostojne Slovenije leta 1991. Levji delež spominov je zbrala Stanonikova, jaz pa sem pristopila predvsem z zbiranjem spominov svojcev padlih v vojni za Slovenijo, svojcev ranjenih in spominov Primorcev. Leta 2016 je sledilo delo Samostojni! - fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni. V muzeju, kjer imamo največjo zbirko fotografij v državi, se večkrat soočimo z željami in prošnjami po fotografijah iz časa osamosvojitve in vojne, zato sem želela narediti analizo med fotoreporterji, kdo in kaj je takrat fotografiral. Navezala sem stik s 40 profesionalnimi fotoreporterji in novinarji, ki so takrat zgrabili tudi za fotoaparat, še šest fotoreporterjev pa je bilo iz zamejstva in izseljenstva. Razstava in knjiga sta bili obenem poklon njihovemu delu. V letu 2018 pa je po simpoziju izšel zbornik o življenju in delu Ivana Rudolfa, velikega primorskega domoljuba in 'očeta', večinoma primorskih padalcev misij britanskih obveščevalnih služb med 2. svetovno vojno. Podarjena zapuščina Ivana Rudolfa je namreč izjemno dragocen del muzejske zbirke osebnih zapuščin.Intenzivno ste sodelovali s fotografoma Nacetom Biziljem in nedavno preminulim Jocem Žnidaršičem.Dnevnikov fotoreporter in urednik fotografije od leta 1968 do 2003 Nace Bizilj je našemu muzeju podaril svoj celotni fotografski opus, to je 300.000 negativov. Ker so bili negativi slabše dokumentirani, je bil pripravljen vsak teden skoraj deset let brezplačno prihajati v muzej, da sva skupaj dokumentirala fotografije. Leta 2019 je bil njegov imeniten opus predstavljen s katalogom in retrospektivno razstavo. Kot zgodovinarka fotografijo še vedno razumem bolj skozi dokumentarni vidik, prek fotoreporterja Naceta Bizilja pa sem spoznala še drugo razsežnost, kako fotograf skozi objektiv ustvarja vizualno podobo zgodovine, kako razmišlja, ko fotografira. Nacetu Bizilju sem izjemno hvaležna, da mi je dal to širino. Na podoben način sva nadaljevala s prepoznavnim Delovim fotoreporterjem Jocem Žnidaršičem, žal pa se je sodelovanje zaradi njegove smrti prekmalu končalo. Ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije sta, epidemiji navkljub, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Cankarjev dom uspela izdati knjigo Leta preloma s ključnimi fotografijami Joca Žnidaršiča iz osamosvojitvenega časa. Uredili sva jo skupaj z Nino Pirnat - Spahić, v Cankarjevem domu pa je bila tudi razstava fotografij.Delo raziskovalcev očitno ni omejeno samo na eno zgodovinsko obdobje in eno vrsto virov.Premalo nas je. Smo nacionalni muzej, vendar nas je premalo, da bi se lahko zaposleni posvečali le enemu obdobju ali eni zbirki.Če bi sami izbirali, katero tematiko in področje bi si izbrali?Najbolj me še vedno navdihuje tema o Slovencih v italijanski vojski in njihovih nadaljnjih usodah. Tega ne skrivam, tudi v svojem prostem času živim s tem in tudi s proučevanjem arhivskih virov iz tujih arhivov. Z nekaterimi svojci pričevalcev sem obdržala stike, pišemo si, več pričevalcev pa so poznali tudi moj mož in otroka. Menim, da je muzej dolžan poskrbeti tudi za to, da ostane dostojanstvo pričevalcev neokrnjeno. Naj omenim metodološke probleme, ki se tičejo javne rabe ustnih virov. Eno je v javnosti širiti fotografije, drugo pa ustne vire, ki so polni tudi intimnih podatkov in izpovedi, ki ne bodo nikoli objavljane. Lahko povem eno od zgodb brez poimenske navedbe pričevalca. Spominjam se gospoda, ki je rad pel. Vprašala sem ga, ali še zna italijansko himno. Zelo lepo jo je zapel, na koncu pa se je razjokal. Rotil me je, naj tega posnetka, ki smo ga posneli z videokamero, nikoli ne objavim, saj bi lahko kdo ta posnetek tudi izkoristil ... Ob pripovedovanju je tako močno podoživljal preteklost, da je zapel italijansko himno, ki pa nikakor ni izkazovala njegovih vrednot.V muzeju je gradivo v varnih rokahKako pripravljeni so pričevalci in njihovi svojci muzeju odstopiti fotografije in drugo materialno dediščino?Vedno jim predstavim okoliščine, kje in kako bo gradivo shranjeno, če ga bodo pripravljeni podariti. Skušam jim povedati, da bo v muzeju v dobrih rokah in dobro dokumentirano, jim pa svojega pogleda ne vsiljujem. Glede na to, da smo v dobi digitalizacije, ni nič hudega, če želijo gradivo ohraniti doma in ga muzej le digitalizira. Seveda pa je ohranjanje originalov v muzejih še vedno primarna naloga.Kako obsežno zbirko o Slovencih v italijanski vojski ste ustvarili?V zbirki ustnih virov in zbirki osebnih zapuščin je gradivo skoraj sto pričevalcev in darovalcev, tako da sta zbirki res lepi. Pripravljam knjigo, narejeno na kataloški način, ki bo obsegala celoto od pričevanj do korespondence, dnevniških zapiskov, fotografij ... Pomembno je, da javnost in svojci vedo, da je to gradivo del nacionalne dediščine.Ste kakšno pomembno zapuščino pridobili tudi po zaslugi prve skupne akcije s Primorskimi novicami Isto srce prinesite nazaj?S pomočjo te akcije smo v muzej pridobili kar nekaj gradiva (s police vzame obsežen fascikel, kjer hrani vse takratne odzive bralcev Primorskih novic). Svojci so nam zaupali kar nekaj zasebnih zapuščin; nekateri so originale obdržali v družinski lasti, drugi pa so se jih odločili podariti muzeju. Med izstopajočim gradivom sta zagotovo zapuščina Stanka Šturma s fotografijami in dnevnikom v dveh zvezkih, ki jo je podarila Milojka Lednik, in zapuščina Ivana Jurjavčiča s fotografijami in razglednicami, ki jo je podarila Ivana Kocjančič.Ima morda znotraj zbirke o Slovencih v italijanski vojski še kak predmet ali pričevanje posebno vrednost in ga velja posebej izpostaviti?Kar nekaj pričevanj je resnično izrednih, zato raje ne bi izpostavila nobenega. Posebno vrednost imajo dnevniški zapisi in pisma v lepi slovenščini. Glede na to, da so ti fantje obiskovali italijanske šole, so znali lepo pisati, izražati svoje misli v slovenskem jeziku in prelivati svoja čustva na papir. To so izjemni viri.Kaj so vojaki prinašali s sabo domov oziroma kakšne spomine so hoteli obdržati na izkušnjo služenja v italijanski vojski?Vprašanje je, ali so sploh hoteli obdržati spomine. Dnevnik je bil neki sogovornik vojaka, na katerega je prelival svojo žalost, stiske, veselje oziroma karkoli je preživljal kot vojak. Med predmeti hranimo na primer cigaretnico, ki jo je Edvard Trobec iz Velikega Dola naredil v ujetništvu v Veliki Britaniji, tako da je recikliral material, ki ga je imel na voljo. Franc Brezic iz Stran je iz ujetništva v tedanji južni Afriki prišel s kovčkom, narejenim iz konzerv. S kruhom je poplačal ta kovček, ki ga je izdelal njegov sojetnik. Anton Cizara iz Vipave je iz španske državljanske vojne prišel s fotoaparatom in fotografijami, Virgilij Tavčar iz Povirja se je iz Rusije vrnil s fotoaparatom, zemljevidi in fotografijami, Ivan Marušič iz Kojskega je iz Libije prinesel šatuljo iz oljčnega lesa in fotografije, Viktor Lenarčič iz Pivke se je s Sardinije in Apeninskega polotoka vrnil z mrežo proti komarjem, Milko Matičetov iz Koprive je iz Bosne in Dalmacije prišel z dnevniki in drugim dokumentarnim gradivom, Vladimir Murovec iz Puštal se je iz ujetništva v ZDA vrnil z odejo, Stanislav Žvanut iz Orehovice se je iz Etiopije, Somalije in Kenije vrnil s kovčkom, polnim fotografij in pisem, ki so bila njegova edina vez z domovino. Vojaki so si kupili fotoaparate in fotografirali. Abesinska vojna je nekaj posebnega, fotografirali so vse po vrsti, od žrtev, obešanj, temnopoltih domačinov … Vse je bilo dovoljeno. Med drugo svetovno to ni bilo več mogoče.Je bilo med drugo svetovno vojno vojakom prepovedano fotografirati zločine, ki so se dogajali?Cenzura je med drugo svetovno vojno opravila svoje. Cenzurirane so bile tudi fotografije profesionalnih fotoreporterjev.Teme, ki še kličejo po raziskovanjuZdaj že pokojna dr. Milica Kacin Wohinz je na vprašanje, kaj bi bilo treba o primorski zgodovini še raziskati, rekla, da bi se veljalo posvetiti prav osebnim pričevanjem in krajevni zgodovini. Kje pa vi vidite še možnosti za raziskovanje?Spomnila bi na njene krasne intervjuje, ki jih je opravila s tigrovci. Z mislijo, da se nam bliža stota obletnica ustanovitve organizacije Tigr, sem preverjala, kaj imamo o tej temi zbranega v našem nacionalnem muzeju, saj tigrovska zgodba ne bi smela biti samo primorska, ampak nacionalna zgodba. Razen nekaj fotografij tigrovcev in Ravnikarjevega portreta Danila Zelena iz leta 1939 nimamo prav veliko. To je že en primer za raziskovanje. Sicer so bili tigrovci še posebej od osamosvojitve Slovenije naprej dobro raziskani, spomin nanje pa se neguje, a pri vsaki temi, s katero se začneš ukvarjati, so še vedno tudi neke sive lise. Kot kustos se sprašuješ, koliko originalnega gradiva je sploh ohranjenega. Posamezne primorske teme obravnavajo vsi pokrajinski muzeji na Primorskem in izdajajo tudi zelo lepe kataloge. Slabo raziskana tema so, recimo, ilegalni prebegi v Italijo po drugi svetovni vojni, prebegi, ki niso uspeli, in kazni, ki so sledile. Šlo je za veliko množico ljudi, ki je bežala, tako da to ni marginalna tema, in bi se bilo treba poglobljeno ukvarjati z njo. V zgodovinopisju je podobno kot v medijih: tisto, kar raziščeš in objaviš, obstaja, ostalo pa 'ne'. Tisto, kar prepoznaš kot dediščino, obstaja, ostalega pa kot da ni. To je lahko velika krivica do vsega tistega, kar se je v preteklosti zgodilo, pa o njem ne pišemo, ne raziskujemo, ne razstavljamo in ne vrednotimo kot narodno dediščino.Verjetno se raziskovanje neke teme nikoli ne konča; vedno lahko naletiš na novega pričevalca, novo gradivo, spomin …Nikoli se ne konča, enkrat pa moraš potegniti črto, ker je to tvoja zaveza do javnosti, pričevalcev ali tistih, ki so podarili gradivo. Muzejsko gradivo se zbira dolgoročno, za naše prihodnje rodove, vseeno pa ga je treba kolikor mogoče hitro objavljati, predstavljati in razstavljati. Določene teme lahko malo počakajo, pričevalci in njihove družine pa ne morejo. Predstavljanje gradiva se mi zdi zaveza in dolžnost kustosa zgodovinarja, ki je ves čas v stiku neživimi viri, kot so fotografije, predmeti in dokumentarno gradivo, pa tudi v stiku s človekom, ki je živa vez s preteklostjo.Živi pričevalci o obdobju, ki ga raziskujete vi, pa se poslavljajo.Da, letos je umrl še 103-letni Virgilij Tavčar, izjemen pričevalec iz Povirja, ki je prebival v Sežani. Najmlajši, ki so bili še vpoklicani v italijansko vojsko, so bili rojeni leta 1923 in bi bili letos stari 100 let. Tisti, ki so bili kot mladoletniki v posebnih bataljonih, so bili rojeni med letoma 1924 in 1926, tako da je pri teh še nekaj možnosti. Prav med odzivi na zadnjo akcijo s Primorskimi novicami sem izvedela za nekaj nepojmljivih zgodb ljudi, ki so preminili lani ali predlanskim. Zanje žal nisem vedela, ko je bil še čas. Mogoče pa s pomočjo tega pogovora izvem še za koga …Raziskovalka med ljudmi Irena Uršič je profesorica zgodovine in geografije, doma s Pivškega. Domačim krajem in ljudem se je posvetila že v svoji diplomi, po kateri je leta 2006 nastala tudi njena prva knjiga Na jurški zemlji. Pod mentorstvom dr. Marka Štuhca je raziskovala nastanek vasi Juršče. "Knjiga je rojstni list vasi in njenih prvih prebivalcev. Izjemno simpatično mi je bilo narečje mojih sošolcev Jurščanov, predvsem pa razne pripovedi, kdo naj bi Jurščani bili," pojasnjuje odločitev, da pod drobnogled postavi najbolj odročno vas v pivški občini. Zakopala se je v arhive: "Ko sem našla prvi zapis barona Raunacha o pastirjih iz beneške Istre na planini Juršič, ko še ni bilo vasi, se mi je odprl svet in sem uživala do konca. Napaka, ki si je ne morem oprostiti, pa je, da takrat nisem vzela s seboj diktafona in posnela Jurščanov, s katerimi sem se pogovarjala. To so bili 90- in 100-letniki, izjemni pripovedovalci z lepim, pojočim narečjem, ki danes zamira. V preteklosti so se v vasi večinoma poročali med seboj in so ohranjali svojo govorico … " Srečevanje z ljudmi, ki so varuhi spominov in vez s preteklostjo, je ostalo sestavni del njenega dela. Tudi muzeji so ji pod kožo zlezli že kot študentki, saj je že takrat vodila po razstavah Narodnega muzeja Slovenije. Po diplomi je začela uresničevati svoje poslanstvo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, po novem Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Danes je v muzeju muzejska svetovalka. Je skrbnica treh obsežnih fotografskih fondov (fotografskega fonda Naceta Bizilja, Tomija Lombarja in Joca Žnidaršiča), ki skupaj obsegajo 700.000 enot gradiva. Je skrbnica dela zbirke ustnih virov, zbirke osebne zapuščine, kartografske zbirke, fotografskega fonda Rudolfa Brunerja Dvoraka in zbirke predsedovanja Slovenije Svetu EU. Študijsko se ukvarja predvsem s Slovenci v italijanski vojski in njihovimi nadaljnjimi usodami. Za pogovor smo se srečali v Depojih državnih muzejev v Pivki, kjer Irena Uršič skrbi za koordinacijo med Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Tehniškim muzejem Slovenije in Narodnim muzejem Slovenije. Depoji so v sklopu Parka vojaške zgodovine in so del leta na ogled javnosti. Primorski Slovenci so bili mobilizirani že za vojno v Etiopiji leta 1935 Moj namen je dosežen, če je en sam človek izvedel, kje je pokopan njegov svojec

(INTERVJU) Irena Uršič, zgodovinarka: Ko sta izvedela, kje je sinov grob, sta izjokala svojo žalost

Jana Krebelj

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano