Velikonočni prazniki so letos nekoliko kasneje kot ponavadi. Zelena narava je v polnosti cvetoča, vsi se počutimo pomirjeni, veseli in polni novih načrtov. Spominjam se očeta, ki je spomladi sedel pred hišo, razmišljal in načrtoval svojo prihodnost. Lahko rečem, da ima tudi velika noč v sebi prav tako sporočilo - spremembo k boljšemu življenju.
Pred prazniki so bile velike priprave nanje, čiščenja v domači hiši in pred njo, ki so naznanjale veliko pričakovanje. Vse okrog nas je dišalo: peka potic, kruha, primorskih kančunov ali menihov na Štajerskem, pletenic - pa po dobri pečenki, različnih prilogah za slovesno kosilo na veliko noč in seveda po goveji juhi s pravimi domačimi rezanci. Na veliko soboto je bila pravcata likovna delavnica barvanja pirhov in iskanje pravega prtička, ki naj pokriva velikonočni jerbas, v katerem so nesli velikonočne jedi k žegnu, blagoslovu. Polnost vonjav je prazniku velike noči vedno dajala veličino, združevala ljudi in jih osrečevala. Mislim, da so znali naši starši pričarati pravo doživetje velikih praznikov, ki jih ne bomo nikoli pozabili.
Spominski in čustveni dejavniki so prisotni vedno, ko zaznavamo vonj. Ta sproži priklic spominov. Poleg miselne slike, povezane z vonjem, prikličejo pozabljene občutke in čustva. Duševnost je celota našega značaja, izkušenj, čustvovanja, odnosov med nami in naših sposobnostih zaznavanja vonjav, ki vplivajo na različne plasti duševnosti. Že tisočletja so ljudje povezovali vonje s čustvi in razpoloženjem in zaznavali povezavo vsega tega s hrano. Zakaj jih nikoli ne pozabimo? Ker vplivajo na vse telesne organe in sisteme, najprej in najbolj na možgane. Delujejo neodvisno od naše volje in vplivajo na čustva, ki zaznavo vonja močno vtisnejo v spomin. Za praznike pa je še toliko več vonjav.
Pregovor pravi, da hrano jemo z očmi, zato nam gre bolj v slast tista jed, ki je lepa na oko in lepo postrežena. A dopolniti bi ga morali predvsem z zaznavo vonjav in okusi. To pomeni, da samo celovitost vseh čutov, ki jih ob hrani uporabimo, poda celovito sliko privlačnosti in slastnosti neke jedi. Celovitost zaznav neke hrane sproži val občutkov, ki človeka navdajo z ugodjem. To je še toliko večje, če okusno hrano uživamo v krogu družine. Kopica občutkov pa spodbudi naša čustva, v primeru dobre hrane so to veselje, radost, tudi sreča. Ta čustva so lahko trenutna, nastala kot direkten, čeprav zapleten odziv možganov na zunanje dražljaje, ki smo jih zbrali z vsemi čutili, z očmi, vonjem, okusom, morda tudi sluhom. Lahko pa so čustva priklicana, kot sem že omenila, kot plod spominov in misli.
Pomembno je vedeti, da vsi ti občutki in čustva ob njih, ki se porajajo ob dobri hrani, sprožijo fizični odziv telesa z izločanjem kopice hormonov. Ti nam razmeroma hitro spodbudijo telesno obrambo ali imunski odziv in nastajanje tistih snovi v telesu, ki celo omilijo bolečino, pomirijo, dvignejo razpoloženje, preženejo težke in turobne misli. Vzpostavijo čustveno in tudi fiziološko ravnovesje.
Za velikonočne praznike so se naše mame vedno potrudile, čeprav ni bilo vsega v izobilju kot danes. Pripravljeno pa je bilo z največjo skrbnostjo, pri čemer so dali izredno veliko pozornosti vonjavam in okusom. Vem, da je moja mama skrbno izbirala moko, jajca, šunko ali pleče, hren, majaron in zelišča ter dolgo "šparala" orehe in lešnike, cimet, klinčke - samo da je močno dišalo po hiši in zunaj nje.
Danes, v času obilja, žal mnogi ne vidijo pomena praznikov in druženja. Ne zaznajo, da ima druženje ob praznikih posebno moč utrjevanja družinske povezanosti, prijateljstva in ljubezni. K temu v veliki meri pripomorejo velikonočne praznične jedi. V stoletjih so se spremenile v pravo kulinarično obredje. Marsikomu gre tradicija v nos in za veliko noč merijo kalorije, maščobe in se bojijo šunke in jajc. Toda velikonočne pojedine se ne bi smeli bati. Posamezne jedi, ki jih najdemo tudi v velikonočni žegnanski košari, so razporejene tako, da se dopolnjujejo in izničijo morebitne negativne posledice posameznega živila. Nastane preplet hranil in zaščitnih snovi za telo.
Sporočilo velikonočnih jedi in običajev
Ljudje so v preteklosti upoštevali izkušnje in v praznovanje vključili tiste jedi, ki so jim prinašale zadovoljstvo in okrepile praznično vzdušje. Te so potem dali v košaro, ki so jo nesli k blagoslovu. Po vsej Sloveniji v košari ne smejo manjkati šunka, pirhi, hren in potica. Šunka simbolizira žrtvovanega Jezusa Kristusa in velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Pirhi simbolizirajo življenje in vstajenje, saj so kot kapljice Jezusove krvi in simbol Kristusovega groba; v njem se skriva življenje, ki ''prikljuva na dan'', kakor je Kristus tretji dan vstal od mrtvih. Hren simbolizira žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ. Velikonočni kruh in pince simbolizirajo božjo dobroto in človekovo delo, potice pa so znamenje krone.
Povsod so dodali nekaj značilnega za njihov kraj ali območje. Ponekod je bilo to vino, drugod jabolka, hruške, slive ... Marsikje so priložili klobase kot simbol vrvi ali pomaranče kot spomin na mešanico žolča in kisa, ki so jo vojaki silili trpečemu.
Ljudski pomen božjega groba naj bi imeli tudi žegnanska košara, jerbas ali cajna, čistela na Goriškem. Jerbas naj bi bil čim večji, da je dajal vtis bogastva. Košaro so prekrili z vezenim prtičem, simbolom prta, s katerim so pokrili trpeči Jezusov obraz.
Na mariborskem so poleg tradicionalnih sestavin v košaro dodali še beli in črni kruh, potice, ob šunki še kos pečenke, domače klobase in salame. Čeprav je vinogradov in vina veliko, pa v košaro niso dodali vina, kakor je v navadi na vinorodnih območjih drugod po Sloveniji, ker so vino blagoslavljali ob drugih praznikih.
V Vuzenici na Koroškem so v košaro postavili dva hlebčka črnega kruha: enega za družino in drugega za živali. Dodali so tudi sol, krompir, semena koruze, solate in peteršilja in ''šibice'', da so z blagoslovljenimi vžigalicami zakurili ogenj v domačem ognjišču. V Mislinjski dolini so namesto šunke žegnali svinjsko pleče. V Lovrencu na Pohorju so pristavili beli kruh z rozinami, pest koruze, fižola in krompir.
V Beli krajini velikonočni košari pravijo ''procanja''. To so pokrili z vezenim prtičkom, ki ga je vsako leto na novo izvezla stara mama. K žegnu so poleg pisanic ali praskank nesli tudi dve sveži jajci in nekaj drobiža, poleg seveda koščka šunke, potice in belokranjskega nadeva (nadef). Če je bilo jedi premalo, so na dno dali stare čevlje ali drva.
Tudi na Gorenjskem je bila v košari še sol, da so jo doma zamešali med krmo za živino. Namesto potice so žegnali okrogel kolač, simbol trnjeve krone, in poprtnik. V Kranju in okolici so dodajali prato iz kruha, jajc in koščkov šunke, v Moravški dolini pa šobelj iz svinjskega mesa in prosene kaše. V Loškem potoku so v košaro dodajali ''ajdovo f´lajne'', lokalno jed iz ajdovih žgancev, svinjskega mesa in jajc, zavito v vlečeno testo in oblikovano v manjše štručke.
Na Primorskem, od Goriške do Slovenske Istre, so v košaro poleg hubance dali še pinco, v katero so zamesili veliko jajc, masla, mleka, sladkorja in rozin, ponekod so dodali šilce ruma ter pomarančne in limonine lupinice. Iz tega testa so oblikovali tudi pletenico, meniha na Štajerskem ali k'nčuna na Goriškem.
Na Trnovsko-banjški planoti je bil beli kruh osnova v velikonočni kašteli. Del tega je bila žegnanca ali sladek beli kruh (pinca) z maslom, mlekom in jajci. V kaštelo so dodali kuhana jajca in sol za živino; pest soli so vrgli tudi v domačo štirno. Le redko so imeli hren. V Suhorju v Brkinih so v jerbas dali tudi značilne suhorske pirhe, posebno oblikovane praskanke z velikonočnimi motivi.
Želim vam veliko doživetij ob praznikih in nepozabnih vonjav!
