Risi so spet elita. Enajstič, odkar so se leta 2001 v šokantnem zadnjem dnevu druge hokejske lige v Tivoliju prebili med najboljše na svetu in leto pozneje debitirali na Švedskem. Le dvakrat jim je med elito uspelo obstati. In zraven je bil Marcel Rodman. Več kot le zraven, v premieri Slovenije med top 16 reprezentancami je bil avtor težko ponovljivega podviga. Kakšni so njegovi spomini na slovenska hokejska popotovanja med svetovnima skupinama A in B? Kaj zmorejo risi tokrat, ko jih pri 43 letih lahko ocenjuje s položaja trenerja, zmagovalca letošnje alpske lige? "Na štirinajstih svetovnih prvenstvih sem igral, od tega osmih skupine A. Najbolj živo pa se spomnim prav Tivolija leta 2001. Ker je bila dvorana 'v luftu'. In Švedske 2002. Ker je bila tudi moj osebni uspeh," se spomini začne Marcel Rodman.
Najprej nujen izlet v bolj oddaljeno zgodovino. Slovenci smo po osamosvojitvi pristali v svetovni skupini C, leta 1998 postali liga B in čakali, da na novem hokejskem zemljevidu v vrh najprej prodrejo reprezentance bivše Sovjetske zveze in Slovaška. Leta 2001 na domačem ledu je končno napočil naš trenutek. "Takrat sem prišel iz Kanade. Tri leta sem igral tam in nisem niti vedel, kako zelo je Slovenija sanjala preboj v skupino A. Jaz sem bil preprosto vesel, da sem bil prvič zraven na članskem svetovnem prvenstvu," razlaga Rodman, ki je tedaj imel devetnajst let. "Igral sem v tretjem napadu z Blažem Emeršičem in Gregorjem Krajncem, ameriška linija so nam rekli. Naša naloga: iti na led in ne dobiti gola. Da se vmes bolj izkušeni spočijejo in potem opravijo svoje. Super energija v slačilnici, dvorana polna ... Nepozabno."
Jezni na Britance, oni pa na nas
Na infarkten način je šlo ligo višje. Pred zadnjim krogom sta imeli Slovenija in Velika Britanija po tri zmage in medsebojni remi. Naši so premagali Hrvaško, Kitajsko in Kazahstan. V primerjavi z Britanci pa imeli za dva gola slabšo razliko v zadetkih. Ker je Veliko Britanijo čakala še tekma s trdim Kazahstanom, rise pa precej bolj nebogljena Estonija, se je delo zadnjega dne, 21. aprila 2001, zdelo že skoraj opravljeno. Potem pa popoldansko vznemirjenje: moštvo z Otoka je Kazahstan namahalo z 11:2. Kako, prekleto?! Risi so za prvo mesto in napredovanje naenkrat potrebovali zmago z dvanajstimi goli razlike. Narod je godrnjal, da je to neokusna britansko-kazahstanska kuhinja. A kako smo potem v slovensko-estonski kuhinji ali pa brez nje, le kdo bi to zanesljivo vedel, vrnili Britancem ...
Morda smo si kdaj celo bolj zaslužili obstanek kot v tistih prvih letih. A tudi ko smo bili močni, spoštovani, ni šlo več
Pred 4600 navijači se je začelo mučno. Šele v 17. minuti je moštvo selektorja Matjaža Seklja prvič zadelo. Strelec: Robert Ciglenečki. Slovenska mašina pa se je ogrela in v 43. minuti je Nik Zupančič zadel že za 11:0. Dve minuti pozneje smo z golom Dejana Kontreca imeli potrebnih plus dvanajst. Še minuta, pa je Ivo Jan s svojim četrtim golom večera priskrbel trinajstico in odvihrali smo do zmage s 16:0! Ampak zdaj so bili Britanci jezni na nas. "Hja, še danes krožijo zgodbe," pravi Rodman. "Leta pozneje sem govoril z Angležem, ki je bil takrat v njihovi reprezentanci. Oni na zadevo gledajo obratno. Trdijo, da so pošteno premagali Kazahstan in da smo mi kupili tekmo z Estonijo. Lahko povem le, da nisem opazil nič takega, kar ne bi bilo v skladu s ferplejem."
In tako je bila Slovenija leto pozneje prvič del hokejske elite. "Tisti turnir je bil moja velika nadgradnja," pristavi naš tedanji napadalec iz Rodin, gorenjske vasi v trikotniku med Bledom, Radovljico in Tržičem. "Na vsaki tekmi sem dal gol. Švedska 2002 mi je izoblikovala kariero. Prej sem veljal za mladega, obetavnega, tam se je vse spremenilo. Spomnim se vsakega gola. Vsake slačilnice."
Moštvo, ki ga je znova vodil Matjaž Sekelj, je najprej spoznalo moč Rusov - 1:8. Pa domačinov Švedov - 2:8. "To je bil šok za nas, mnogi so nas gledali postrani, pisalo se je, da ne spadamo na prvenstvo. Mi pa smo bili vzhičeni, da smo del te zgodbe."
Moč slovenske hokejske improvizacije
Proti Avstriji so po dveh tretjinah vodili s 3:1. Končalo se je s 3:5. V skupini so bili zadnji, četrti. Ampak takrat so svetovna prvenstva še imela rešilno bitko, ki so jo Slovenci znali izrabiti. Skupino za obstanek, kamor so šli vsi štirje zadnjeuvrščeni in obračunali med sabo, da sta izpadla dva. Po zmagah nad Japonsko, Poljsko in Italijo je Slovenija naposled celo zanesljivo obstala. "Znali smo izvleči svoj maksimum, ko smo ga potrebovali. Gnalo nas je izjemno vzdušje v slačilnici," pripomni Rodman.
Še enkrat nam je uspelo obstati. Ko tega skoraj nihče ni pričakoval. Ker so bili dnevi pred Avstrijo 2005 spor hokejistov z domačo zvezo in pretkanim predsednikom Ernestom Aljančičem zaradi denarnih nagrad. Do zadnjega se ni vedelo, ali bodo risi v Innsbruck sploh šli ali pa bomo dobili hokejski štrajk. Še na prizorišču prvenstva so se pogajali. "Ja, ni vedno vse lepo. Takrat smo že imeli občutek, da spadamo med najboljše. In da za to ne dobimo nič. Da igramo dobrodelno. Nesoglasja so pustila posledice. Nismo se tako dobro razumeli, kot smo se prejšnja leta," se spomni Rodman, ki je takrat na največji sceni prvič igral skupaj z dve leti mlajšim bratom Davidom.
Tirolska zgodba je bila dokaz moči slovenske hokejske improvizacije. Čudeža, ki se je vedno znova vzel od nikoder, tako se je vsaj zdelo. ZDA so Slovenijo natolkle s 7:0. Kanada z 8:0. Latvija z znosnih 3:1. In v skupini za obstanek so risi proti Dancem že izgubljali z 0:3 ... Naš selektor, finski hokejski učenjak Kari Savolainen, pa je bil po severnjaško miren. V norem zasuku je Danska padla s 4:3, Nemčija nas je sicer razbila, toda v odločilni bitki je padla Avstrija. V drugo ligo so morali Avstrijci in Nemci, ki so se pritoževali, da je sistem tekmovanja, v katerem nekoga premagaš z 9:1, pa ti izpadeš, on pa ne, naravnost perverzen. "Ha, bil je sistem, v katerem smo znali dobiti prave tekme," se nasmehne bivši kapetan naše reprezentance, "in kot da imamo danes problem, da so skupino za obstanek ukinili."
Zgodba, v kateri nekaj ne štima
Leta 2012 je Mednarodna hokejska zveza spremenila ustroj, svetovno prvenstvo se igra v dveh skupinah s po osmimi reprezentancami. Še vedno izpadeta najslabši, a skupine za obstanek s popravnimi izpiti ni več. Morda tudi zato Sloveniji ni več uspelo. Čeprav je na prvenstva hodila z Anžetom Kopitarjem, čeprav se je dvakrat prebila na olimpijske igre, kar je na turnirju z dvanajstimi reprezentancami še precej težja naloga. "V tej zgodbi nekaj ne štima, kajne?" računa Rodman. "Morda smo si kdaj celo bolj zaslužili obstanek kot v tistih prvih letih. Na olimpijskih igrah 2014 in 2018 smo pokazali odličen obraz. A tudi ko smo bili na svetovnih prvenstvih močni, spoštovani, z Anžetom in drugimi v najboljših letih, ni šlo več."
Po naših drugih olimpijskih igrah je Marcel Rodman najprej sklenil reprezentančno kariero. Nato še klubsko, ki ga je prek mladinske Kanade pa Jesenic, Avstrije, Nemčije in Hrvaške privedla nazaj tja, kjer je dal največje klubske partije, v nemško ligo. Šel je med trenerje. V nedavno končani sezoni alpske lige pa z avstrijskim klubom Zell am See v finalu ugnal nekoč svoje Jeseničane. "Ko končaš kariero hokejista, misliš, da veliko veš. Pomota. Vsak dan se kot trener naučiš česa novega. Uživam, četudi je to stresno delo. Vloga trenerja mi je pisana na kožo."
Morda smo si kdaj celo bolj zaslužili obstanek kot v tistih prvih letih. A tudi ko smo bili močni, spoštovani, ni šlo več
In kako ocenjuje možnosti novih risov s selektorjem Edom Terglavom v misiji Stockholm 2025? "V obe smeri lahko gre. Včasih dosti prinese že energija, tisto veselje, da si zraven," se spomni svojih začetkov. "Zato zaupajmo fantom in navijajmo."
Nabor tekmecev je te dni znova strašen: po Kanadi, velesili z rekordnimi 28 naslovi svetovne prvakinje, še Slovaška, Latvija, Finska, Švedska, Avstrija in Francija. "Včasih so Avstrijci res bili naše 'stranke'. Pa so nas prehiteli. Ne le v organizaciji. Mi imamo v NHL Anžeta, oni jih imajo vedno več. Pa naših 'Nemcev' ni več zraven. Ampak v hokeju smo uspešni ravno zato, ker nam doma marsikaj manjka. Le še en zdrav klub imamo," omeni sceno s premočno Olimpijo. "Kdor si od tod izbojuje tujino, mu uspe kariera. Zato smo Slovenci vedno neugodni, hokejski svet nas priznava kot trde delavce."
