Dobrodošli na Zelenortskih otokih. Nič več le meki turizma z oglaševanimi 350 dnevi sonca na leto, zdaj tudi krajih dobrega nogometa. So male države, ki so se prebile na svetovno prvenstvo. Kot je Slovenija. In so najmanjše, kot so Zelenortski otoki. Najmanjši udeleženec v zgodovini nogometnih SP po površini, s 4000 kvadratnimi kilometri jih je le za petino slovenskega ozemlja. Drugi najmanjši po številu prebivalcev. Islandcev je bilo 360 tisoč, ko so leta 2018 šli na SP, Zelenortski otoki štejejo 525 tisoč duš, resda pa še kdo ve koliko onih, ki so se z "afriških Karibov" razteple po svetu. Kako se je deset vulkanskih otokov, ki samevajo v Atlantiku, stotine kilometrov od zahodne afriške obale, znašlo med najboljšimi nogometnimi reprezentancami sveta?
Se spomnite Niltona? Nogometaša, ki je v sezoni 2006/07 igral za Koper, potem pa poldrugo leto za Maribor? Žal že pokojni as, ki je lani umrl za rakom, je bil z Zelenortskih otokov. A to je bilo še v časih, ko ta arhipelag v nogometu ni pomenil nič. Potem pa so se tam spomnili trika.
Otočje, ki se je leta 1975 osamosvojilo od Portugalske, je v šestdesetih in sedemdesetih doživelo pravi eksodus. Zato pravijo, da je košček Zelenortskih otokov povsod po svetu. Doma sta tolkli suša in lakota in mnogi so si nov dom poiskali drugod. Dajmo pogledat, ali v diaspori kdo zna igrati nogomet, so si na začetku tega stoletja rekli pri nogometni zvezi Zelenortskih otokov.
Srečaj Slovenca za poraz
O, ja, znajo. Nani, hudičev nogometaš, ki je kot posojen igralec Manchester Uniteda za Sporting iz Lizbone leta 2014 v ligi prvakov zabil gol v Ljudskem vrtu (v drami zadnjih sekund je izenačil Luka Zahović), je imel pet let, ko je njegov oče šel na dopust domov na Zelenortske, Kapverdske otoke in se nikoli vrnil. Mati Patricka Vieire, s Francijo svetovnega prvaka '98 in evropskega prvaka leta 2000, je od tam. In nenazadnje je prababica Cristiana Ronalda rojena na Kapverdih.
Toda daleč je še bila takšna pripadnost, da bi nogometaši s koreninami globoko v Atlantiku šli igrat za domovino svojih prednikov. Leta 2019 so kar prek omrežja za poslovne stike Linkedin novačili na Irskem rojenega Roberta Lopesa. Tip je mislil, da je potegavščina. Pa ni bila, nogometaš kluba Shamrock Rovers, s katerim je v četrtek igralo Celje, je res postal reprezentant otočja, na katerem njegov ded pri 98 letih še vedno kmetuje. Sčasoma so se klicu odzvali mnogi iz diaspore, tako širne, da ji doma pravijo enajsti otok.
Nacionalni stadion za petnajst tisoč gledalcev v prestolnici, mestu Praia, v portugalščini Plaža, jim je leta 2014 financirala kar Kitajska. Velesila z apetiti v Afriki. Stal je 12,7 milijona evrov. Veliko za polamaterski nogomet v državi, kjer je povprečen (dodatni) zaslužek igralca prve lige 250 evrov.
Zelenortski otoki so v športu že videli nekaj velikih turnirjev. Predlani so na svetovnem prvenstvu v košarki srečali Slovenijo in izgubili s 77:92. Luka Dončić jim je na Okinavi dal 19 košev, pri njih je izstopal Edy Tavares, ki igra za Real Madrid. Lani so osvojili prvo olimpijsko medaljo, bron jim je priboksal Daniel Varela de Pina. Letos so na svetovnem prvenstvu spet trčili ob Slovence, tokrat v rokometu. V Zagrebu so izgubili s 24:36, Aleks Vlah jim je dal osem golov. Potem pa je napočil čas za nogomet ...
Govori kreolščino, da te svet razume
Z igralci iz Portugalske, Francije, Irske, Nizozemske ... in ja, tudi taki so zraven, ki so rojeni na Zelenortskih otokih. Selektor Pedro Brito je kot igralec priplezal le do dveh tekem v drugi španski ligi. Kot nogometni šef pa uvedel pravilo, ki moštvu daje ponos in identiteto - vsi reprezentanti morajo govoriti otoško kreolščino, ne angleščino ali portugalščino, ki je uradni jezik otočja. Kdor je ni znal, se je je moral naučiti. In tako so poligloti dočakali odločilno tekmo. Samo še kraljevina Esvatini, bivši Svazi, pade, pa gredo prvič na SP.
Čas v eni od redkih nekdanjih afriških kolonij, kjer neodvisnost ni prišla skupaj z vojno, teče počasi. Tako se je reprezentanca, ki nosi vzdevek Sinji morski psi, lotila tudi največje tekme. Ob polčasu je bilo še 0:0. Potem pa so domači nasuli tri komade. Za senzacijo, ki jo je bilo resda malo lažje doseči, saj bo prihodnje leto na turnirju v Mehiki, ZDA in Kanadi kar 48 reprezentanc, ne več 32, in Afrika je v širitvi namesto petih moštev dobila kar devet in še eno, ki bo igrala mednarodni play-off.
Petdeseta obletnica osamosvojitve od Portugalske je dobila konkurenco, predsednik je preboj na svetovno prvenstvo razglasil za novo neodvisnost. Prebivalstvo je upalo, da bo naslednji dan praznik. Pa ni bilo nič iz tega, treba je bilo v službo.
