Nič več iz dneva v dan v vsakem pogledu napredujem, kot je napredoval Kusturičev junak do ljubezenske scene z Dolly Bell, bolj postajam Leon Štukelj in se raje spominjam, kako lepo je bilo "pred vojno". Večina se nas spomni tovarišice učiteljice iz prvega razreda; z imenom in priimkom, z glasom in stasom. Barbara Jančič je bila moja razredničarka, ki me je naučila brati, pisati, seštevati in - to mi pride najbolj prav - odštevati. Med Putinovo živčno evforijo, ki meji na norijo, sem ta teden v možganih pobrskal po predalčku iz sezone 1972/73.
Najprej, februar je poseben mesec. Tovarišica nam je povedala, da je njen že odrasli sin, ki je včasih prišel k njej po pouku, star manj kot mi, prvošolčki. To je nemogoče, smo ji ugovarjali z odprtimi usti. Pa je mogoče in še kako res, ker ima rojstni dan samo vsaka štiri leta, rojen je 29. februarja, nas je podučila. Vau! Od takrat je imel ubožec samo še dvanajst rojstnodnevnih tort; blagor nam, ki smo jih vmes zmazali 50.
Drugič, mislil sem, da se ne bom nikoli naučil brati. Prvo berilo me je spravilo v jok. Ko sem bral IVO, IVA, IVEK, sem to bralno uganko razrešil z miselnim vzorcem svojega labradorca - po liniji najmanjšega odpora do maksimalnega učinka (pes do hrane, jaz do znanja). Ko pa je v berilu prišla naslednja stran in je pisalo IVO, IVA, FRANČEK, sem tretje ime, ker je bilo daljše od prvih dveh, gladko prebral Ivek - ne enkrat, stokrat! In seveda nisem verjel mami, da bom, ko bom velik, znal brati in da bom celo končal šolo - ne eno, tri.
Tretjič, spet slovenski jezik. Pišemo kontrolko po nareku: Mojca je šla v trgovino Pika; prečrtana z rdečo! Zakaj le, če pa je tovarišica večkrat rekla Pika in prav tolikokrat sem jo v mislih črkoval in zapisal na papir. No, danes, ko ne vemo, kaj bi še naštevali, namesto Pike preprosto napišemo kar tri pike ... Pa naj si bralec misli, kar si hoče ...
Četrtič, sošolec me je med lovljenjem porinil v radiator in mi presekal glavo, v bolnici mi je rano zašil zdravnik in mi rekel: "Ti pa si pogumen fant!" Nisem mu najbolj verjel, sem pa od mame dobil sladoled. Povem vam, v otroštvu se splača imeti razbito glavo.
Petič (da bo za petko), mamo so klicali v šolo, ker sem sošolcu v "varstvu" rekel, da je Hitler. In, o groza, moj oče je bil oficir, njegov pa gastarbajter. S Hitlerjem odtlej nikogar več nisem zmerjal. Živel Tito! Živel ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
