Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je delilo zgodbo Ruwaida Amer, novinarke in učiteljice iz Gaze. Vojna, ki se je začela 7. oktobra 2023, je pomenila tudi začetek njene življenjske izkušnje. "Prvič kot novinarka poročam iz vojne. Prej me vojno poročevalstvo ni zanimalo, tudi moja družina je temu nasprotovala, saj so se bali za mojo varnost. Poleg tega so vojne strašne. Prinašajo smrt in tragedijo. A ta vojna je od samega začetka drugačna, zato sem se odločila, da bom o njej poročala že od prvega dne. Začela se je z intenzivnim, neselektivnim bombardiranjem celotne Gaze. Novice o smrti prijateljev, sorodnikov in sosedov so se kar vrstile. Slišali smo nove zvoke raket, kakršnih ni bilo še nikoli prej. Pogledovali smo v nebo in videli različne vrste plovil. Spraševali smo se, kaj sploh so, in začeli prepoznavati kvadrokopterje, tiste male letalnike, ki oddajajo grozovite zvoke ter streljajo na civiliste ali odmetavajo strah vzbujajoče bombe," piše Ruwaida.
Kljub temu, da so bile zgodbe težke, ni odnehala. Naporni so bili tudi izpadi interneta in komunikacij, ki jih kot novinarka nujno potrebuje za svoje delo. "Iskala sem vsakršno možnost, da dobim dostop do interneta. Novembra leta 2023 sem za Al Jazeero pripravljala spletni dokumentarec, prav takrat pa je izraelska vojska prekinila dostop do interneta in komunikacij v Gazi. Film En dan v Gazi (One Day in Gaza) prikazuje deset različnih oseb iz Gaze, ki dokumentirajo svoje vsakdanje življenje med vojno. Ker so mi sami pošiljali gradivo, sem morala ostati v stiku z njimi, da sem lahko nadaljevala delo in film zmontirala. Z velikimi težavami sem ga končala, danes pa velja za priznan dokumentarni film, saj je prejel več priznanj, tudi nagrado Edwarda R. Murrowa in Peabodyjevo nagrado."
Izrael še naprej, pravi, namerno bombardira infrastrukturo v Gazi. "Avgusta so v moji soseski Al-Fukhari vzhodno od Han Junisa prekinili dostop do interneta, jaz pa sem morala nadaljevati delo pri novem dokumentarcu o vojnih sirotah. Na začetku tistega meseca sem bila prisiljena splezati v zgornje nadstropje, da bi ponoči ujela nekaj mobilnega signala. Nenadoma je v bližini moje hiše eksplodirala ogromna raketa, zaradi česar sem imela po vsem telesu modrice. Zdravniške pomoči nisem prejela, saj v bolnišnicah ni bilo mogoče dobiti oskrbe. Bolečine čutim še danes. Za opravljanje svojega dela smo pripravljeni žrtvovati ogromno."
Pravi, da piše zgodbe o ljudeh, ki jih je izgubila. Tudi o svojih učencih. "Kot učiteljico naravoslovja me je vojna močno prizadela. Izgubila sem stik s svojimi učenci. Ne vem, kje so. Šest jih je bilo ubitih, sem izvedela. Umrli so tudi moji sodelavci na šoli," pripoveduje.
O lakoti je zapisala, da prebivalci Gaze preživljajo težke in grozljive dni. "Občutek lakote je ponižanje človekovega dostojanstva, dostop do hrane je najbolj osnovna človekova pravica," zapiše. S treh so se dnevni obroki zmanjšali na enega, pa še ta ni nasiten. Primanjkuje osnovih živil. "Zelo sem utrujena, težko se zberem. Lakota vpliva tudi na moje delo. Ne morem več pisati. Ne razmišljam več o videoprispevkih. Pogosto imam občutek, da se mi bo zmešalo. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v življenju izkusila tako hudo lakoto. Zvok otrok, ki okoli mene jokajo od lakote, je predirljiv. Matere se dušijo v solzah, ker otrokom ne morejo dati hrane. V medijih prikazujejo, da obstajajo ameriški centri za razdeljevanje pomoči in da v Gazo vstopajo tovornjaki, a resničnost je povsem drugačna. Živimo v skrajnem kaosu, ki ga lahko ustavi le konec vojne in vrnitev v normalno življenje."
Njeno zgodbo lahko preberete TUKAJ. Na povezavi so tudi podatki za donacije.
