Maj je mesec vojnih obletnic. Predvsem konca druge svetovne vojne, še vedno najbolj totalnega in uničujočega, vseobsegajočega spopada v zgodovini. Svet je tedaj zrl v oči svojemu uničenju. Stali smo na etičnemu dnu civilizacije. Vrata v pekel so bila odprta. Propad. Konec marca sem stal na eni najbolj signifikatnih, nenavadnih, misterioznih meja na svetu, tja smo se novinarji odpravili v okviru Mednarodne novinarske konference, ki je v organizaciji Južnokorejskega novinarskega združenja potekala v Seulu. Ko smo vstopili na območje, so mladi vojaki pobrali naše potne liste in nam jih vrnili šele, ko smo se vračali proti južnokorejski prestolnici. Četudi smo bili na avtobusu sami zgovorni ljudje, novinarji iz vseh koncev sveta, je čudna tišina za hip legla tudi na našo druščino.
Dobrodošli v DMZ
38. vzporednik, 250 kilometrov nepredušno zaprte meje. Korejski polotok. Dobrodošli v DMZ (Demilitarized Zone), na dimilitariziranem območju, v štirikilometrskem pasu, ki ločuje Koreji, Severno (DLRK) in Južno (Republika Koreja). Črta, ki deli narod, razklala je družine, usode, odnose, vezi, razbila je polotok, ki je še danes, vse od leta 1953, v vojni. Vojna se je prekinila s premirjem, mirovne pogodbe nikoli ni bilo. Tehnično gledano, vojna še traja. Na obeh straneh mejne linije stojijo vojaki, mladi fantje istega naroda, iste zgodovine, zelo podobnega jezika in skupne kulture. Med njimi je DMZ, posejan z minami, ograjami, stražarskimi stolpi in tišino. Ko govorimo o DMZ, običajno vključujemo tudi 5- do 20-kilometrsko ozemlje med dejansko mejo DMZ in civilno nadzorno linijo (Civilian Control Line – CCL), ki ločuje območja ob DMZ od civilnih območij.
Relikt 20. stoletja
Ob obletnicah konca druge svetovne vojne se v Evropi pogosto govori o zmagi nad nacifašizmom, o obnovi in spravi, o novi povojni ureditvi sveta. Toda na Korejskem polotoku se zgodovina ni nikoli povsem premaknila naprej, v povojni čas. Tam je druga svetovna vojna rodila delitev, hladna vojna jo je zabetonirala, korejska vojna pa spremenila v trajno rano. Korejska demilitarizirana cona DMZ danes ni le meja med dvema državama. Je torej pravzaprav neke vrste relikt 20. stoletja. Zamrznjen konflikt. Spomenik ideološki razdelitvi sveta. In obenem eno najbolj pretresljivih opozoril, kaj vojna dolgoročno naredi narodu.
Da bi razumeli DMZ, se moramo vrniti v leto 1945. Korejski polotok je bil pred drugo svetovno vojno pod japonsko okupacijo. Ko je Japonska po ameriških atomskih bombah in sovjetski ofenzivi kapitulirala, je bilo treba hitro določiti, kdo bo sprejel japonsko predajo na Korejskem polotoku. Američani in Sovjeti so Korejo začasno razdelili po 38. vzporedniku. Sovjetska zveza je prevzela sever, Združene države Amerike jug. Razdelitev naj bi bila začasna. A zgodovina je ubrala drugačno smer.
Na severu se je utrdil komunistični režim Kim Il-sunga pod sovjetskim vplivom, na jugu pa prozahodna oblast pod Syngmanom Rheejem. Hladna vojna je Korejo spremenila v frontno črto dveh ideoloških blokov. Junija 1950 je Severna Koreja prečkala 38. vzporednik in napadla jug. Začela se je korejska vojna, eden bolj brutalnih konfliktov povojnega obdobja. V vojni, v katero so bile neposredno vključene tudi ZDA, Kitajska in sile Združenih narodov, so umrli milijoni ljudi – vojaki in civilisti. Mesta so bila zravnana z zemljo, družine razbite. Leta 1953 je bil podpisan sporazum o premirju. Ne mir. Premirje. In prav ta sporazum je ustvaril DMZ, tamponsko cono med državama. Od Seula do Pjongjanga je 195 kilometrov. Ko obiščeš DMZ, se zaveš, kako blizu sta dejansko Seul in Pjongjang.
Močno militarizirana demilitarizirana cona
DMZ je pravzaprav polna paradoksov. Imenuje se demilitarizirana cona, a gre za eno najbolj militariziranih območij na svetu. Na obeh straneh so vojaške sile, topništvo, raketni sistemi, nadzorne kamere, tam so stražarski stolpi, visoke ograje z bodečo žico, zidovi, komandne, nadzorne sobe. Tam so tuneli, ki jih je Sever kopal pod mejo. Tam so propagandni zvočniki, ki so desetletja predvajali propagandno glasbo, politična sporočila in netili še psihološko vojno. Tam so ogromni jambori z zastavami, simboli tekmovanja dveh sistemov. Srce tega območja je tako imenovano Skupno varnostno območje – JSA v Panmundžomu. Tam si severnokorejski in južnokorejski vojaki gledajo iz oči v oči. To je edini takšen kraj vzdolž mejne črte. Zgodovina ni minila brez incidentov, tudi s smrtnimi žrtvami. En sam korak lahko pomeni prečkanje ene najbolj zastraženih, skorajda hermetično zaprtih meja na svetu. In vendar tam ne vlada kaos. DMZ je zato nenavaden dokaz, da lahko stroga pravila, nadzor in diplomacija preprečujejo zdrs v nasilje v krajih, kjer mir formalno sploh ne obstaja. DMZ je geopolitika in vojaška zgodovina, a so predvsem tudi krute življenjske zgodbe. Meja je kot sekira zarezala v številne usode.
Observatorij združitve
Nad sotočjem rek Han in Imjin, le nekaj kilometrov od meje s Severno Korejo, stoji Odusan Unification Observatory, eden najbolj simboličnih razglednih točk na Korejskem polotoku. Observatorij ni le turistični kraj, temveč prostor, kjer razdelitev Koreje postane otipljiva. S teleskopi lahko obiskovalci ob jasnem vremenu opazujejo severnokorejske vasi, propagandne zastave in prazne ceste na drugi strani reke. Kontrast med modernim, živahnim jugom in tihim severom deluje skoraj nadrealistično. V notranjosti observatorija so razstave o zgodovini delitve Koreje, življenju ločenih družin ter neuspelih in redkih poskusih približevanja med državama.
Tragična zgodba Leeja-Woo-geuna
V DMZ smo obiskali nekdanjo ameriško vojaško bazo, Camp Greaves, blizu mesta Paju. Oporišče je bilo ustanovljeno julija 1953, takoj po podpisu premirja. Po letih vojaške rabe je danes spominski park korejske vojne, muzej, umetniški prostor. Tam je tudi hostel. DMZ je danes delno turistična atrakcija, ampak to ni "normalen turizem". Bolj gre za nadzorovan vpogled v eno najbolj napetih mejnih linij na svetu. Baza je bila tudi prizorišče snemanja korejske serije Descendants of the Sun. Razstava v razstavišču Campa Greaves dokumentira več zgodb korejskih vojakov, ki so se borili v vojni. Med njimi so bili mnogi mladi, pravzaprav še otroci. Vsi so imeli sanje. A jih je vojna brutalno prekinila. Mnoge tudi končala. Tam lahko spoznamo zgodbo 16-letnega vojaka Leeja Woo-geuna, dijaka tretjega letnika srednje šole Dongsung. Ko je leta 1950 izbruhnila korejska vojna, je ogromno mladih prostovoljno odšlo v vojno, pogosto skoraj brez vojaškega urjenja. Njegova zgodba je postala slavna zaradi pisma, ki ga je napisal materi tik pred smrtjo. Umrl je na bojišču pred dekliško srednjo šolo v Pohangu, 11. avgusta 1950.

V njegovem žepu so našli krvav dnevnik in nedokončano pismo materi. Ne govori o heroizmu ali politiki. Piše, da ga je strah, da pogreša mamo, rad bi jedel domačo hrano, žejen je in sovražnik/brat ponovno prihaja. To je pretresljiv dokument, ki razbije hladnokrvno propagandno podobo vojne. Njegova zgodba ni triumfalna, ni militaristična, ampak zelo človeška.
V pismu je zapisal (povzeto): "Draga mama, ubijal sem. Skupaj z dvema drugima dijakoma, vojakoma sem vrgel ročno bombo. Eksplozija je bila strašljiva. V trenutku je ubila ljudi in mi poškodovala bobnič. Ko pišem to pismo, še slišim mogočen pok eksplozije. Čeprav so bili sovražniki, jim je odtrgalo roke in noge. Bila je kruta smrt. So sovražniki, a tudi ljudje, in mi smo isti ljudje: govorimo isti jezik in imamo isto kri. Počutim se obupano, srce je težko." In še: "Mama, danes bi lahko umrl. Ne verjamem, da se bo tista množica sovražnikov umaknila. Mama, smrti se ne bojim. Bojim se, da tebe in svojih bratov ne bom nikoli več videl. A vrnil se bom domov. Preživel bom. Mama, preživel bom in se vrnil k tebi. Zelo si želim riža, zavitega v liste solate. Pri vodnjaku bi rad pil mrzlo vodo toliko časa, da bi mi zobje otrpnili. Ne! Spet prihajajo. Pismo bom nadaljeval pozneje. Mama, na svidenje, na svidenje. Oh ne, ne bom rekel na svidenje, spet ti bom pisal …"

Stavki, ki neizprosno trpko pojasnjujejo tragedijo Korej. DMZ ni meja med tujci. Je meja med brati in sestrami. Milijoni so bili po vojni ločeni. Mnogi svojih sorodnikov niso nikoli več videli. Nekateri še danes ne vedo, ali njihovi bližnji na drugi strani sploh še živijo. Občasno sta Severna Koreja in Južna Koreja organizirali srečanja družin, ki so potekala pod strogim nadzorom. "Srečneži" so bili izžrebani. In večina te sreče ni imela. In je nikoli ne bo imela?
Bili so tudi trenutki optimizma
Peljemo se naprej. V muzej JSA (Skupno varnostno območje). Ko danes poslušaš stare telefone, iz katerih prihajajo glasovi veteranov in obupanih ljudi iz časa vojne, zgodovina nenadoma ni več abstraktna. Postane osebna. Surova. Živa. Oživi. V zgodovini korejske delitve so bili tudi trenutki upanja. Leta 2000 sta se prvič srečala severnokorejski voditelj Kim Džong Il in južnokorejski predsednik Kim Dae Jung.

Leta 2018 pa sta svet obkrožili skoraj neverjetni podobi: Kim Džong Un in Mun Dže In sta se v Panmundžomu rokovala, prestopila mejo in govorila o miru ter denuklearizaciji. Tisto leto so bila celo tri srečanja. Takrat se je za hip zdelo, da bi DMZ lahko postala nekaj drugega. Veliko optimizma je bilo v zraku, govorilo se je celo o koncu vojne. Toda optimizem je hitro izpuhtel. Pogajanja med Severno Korejo in ZDA so propadla. Sever je nadaljeval jedrski program. Vojaške vaje so tekle naprej. Retorika se je znova zaostrila. Danes so odnosi zelo hladni. DMZ je ostala simbol neuspeha politike.

Za mir!
Župan mesta Paju Kim Kyung-il, ki nas je sprejel med obiskom DMZ, je dejal, da mesto spodbuja mir med Južno in Severno Korejo z različnimi dejavnostmi. "Resničnost delitve Korejskega polotoka, s katero se soočate danes, nas znova spodbuja k razmisleku o dragocenosti miru. Zlasti observatorij združitve Odusana in Camp Greaves, ki ste ju obiskali, sta simbolična kraja, ki nam omogočata, da od blizu občutimo zgodovino delitev in napetosti tistega časa. Vaša izkušnja tukaj bo dragocena priložnost za razmislek o miru na Korejskem polotoku in v svetu," je med drugim povedal.
"Žal se vojne nadaljujejo v različnih delih sveta, vključno z nedavnimi konflikti na Bližnjem vzhodu. Upam, da bo obisk Pajuja pomemben čas za širjenje vašega razumevanja realnosti razdeljenosti Korejskega polotoka in poleg tega za skupni razmislek o vlogi, ki bi jo morali kot novinarji imeti pri spodbujanju svetovnega miru," je sklenil.

DMZ kot opomin, kaj prinese vojna
DMZ (p)ostaja ogledalo našega časa. Ponovno živimo v obdobju blokovske logike, oboroževanja, propagande in vse globljih delitev. Vojna v Ukrajini, Sudan, Gaza, Iran, rivalstvo med ZDA in Kitajsko – vse to vrača občutek, da se zgodovina ni končala, kot smo verjeli po padcu berlinskega zidu. Ko stojiš ob DMZ, beseda "premirje" dobi povsem drugačen pomen. Ne pomeni miru. Pomeni zgolj odsotnost streljanja in nasilja. DMZ je opomin, kako dolgo lahko trajajo posledice vojne. Kako globoko lahko ideologija zareže v narod. In kako težko je zaceliti razpoke, ko se enkrat spremenijo v mejo. Obisk DMZ je zato pretresljiv, četudi turističen. Tam vidiš svet, kot je bil. In kot bo morda ostal, ker se iz zgodovine ničesar ne naučimo.

Naravni rezervat med minami
V vojni zgodbi je še ena velika ironija. Ker ljudje desetletja niso smeli vstopati v velik del DMZ, je območje postalo eden najbolje ohranjenih ekosistemov v Aziji. Med minami in bodečo žico danes živijo redke ptice, jeleni, medvedi in številne ogrožene vrste. Narava je tam naredila nekaj, česar politika ni znala: ustvarila je prostor ravnovesja. Neki raziskovalec je nekoč dejal skoraj groteskno resnico: "Mine so postale največji zaščitniki narave." Morda ni bolj natančne metafore korejske zgodbe. Človek je ustvaril območje smrti, narava pa ga je spremenila v zatočišče življenja.






