Letošnji govor o stanju Evropske unije (EU), prvi predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, je ujel pravi ton na vseh strunah: bil je ravno prav načelen, pa vendar pragmatičen, ujel je ravnotežje med konkretnim in splošnim, nagovoril je politike, a je govoril vsem prebivalcem EU in tudi tistim prek njenih meja, predvsem pa je bil pogumen, ne da bi bil vizionarski in bi zato izzvenel nekredibilno.
Govor je bil ravno prav načelen, pa vendar pragmatičen
Na področju zunanje politike je predsednica z govorom o pojmu "geopolitične komisije", kot je sama označila svojo komisijo ob nastopu funkcije, dala pomen, cilj in vsebino, in ga razširila na "geopolitično EU". Von der Leynova je uporabila pojem "sistemski rival" za Kitajsko ob bok oznaki, da je Kitajska partner v pogajanjih in gospodarski tekmec. Napovedala je ostrejšo politiko do Rusije, in to z omembo plinovoda, ki ga gradita Rusija in Nemčija. O Belorusih je rekla, da ne smejo biti figure na nikogaršnji šahovnici. Spomnila je na nezlomljivo vez čez Atlantik, ne da bi omenila ZDA enkrat samkrat. Izpostavila je podporo Združenim narodom, Svetovni zdravstveni organizaciji in Svetovni trgovinski organizaciji. V teh delih govora je jedro geopolitične EU. Ob tem je države članice tudi pozvala k znižanju potrebne večine pri glasovanju v Svetu o človekovih pravicah in uvedbi sankcij, da bi omogočili hitrejše delovanje Evropske unije. To je bila tudi edina referenca k spremembam "ustavne narave", o katerih je sicer navadno v preteklosti bilo slišati več, a je predsednica dobro presodila, da v času globoke zdravstvene in gospodarske krize ni prostora za ukvarjanje unije same s seboj.
Prav tako ni govorila o tem, kako je treba EU približati državljanom. To je preprosto naredila s stilom svojega govora. Izbira citatov Margaret Thatcher ("Britanija ne krši pogodb; to bi bilo slabo za Britanijo, za odnose s preostalim svetom in za katero koli prihodnjo trgovinsko pogodbo") in Johna Huma ("Spori se porajajo zavoljo različnosti, mir pa na spoštovanju teh različnosti") je bila namenjena politikom. Omemba dveh italijanskih deklic, katerih igra tenisa na strehi med karanteno je zakrožila po svetu, pa je bila za vse nas. Z vidika političnih govorov je bila to popolnoma nova kvaliteta.
