"Hitim, ker vem, kako bom končal. Dobro poznam svoj narod. Poznam sebe, poznam svoj narod. Ljubim ga najbolj na svetu. Zato vem, na kakšen način bom končal."
S temi besedami je zdajšnji srbski predsednik Aleksandar Vučić leta 2013, ko je formalno še opravljal funkcijo prvega podpredsednika vlade, dejansko pa že držal vzvode oblasti v svojih rokah, odgovoril na novinarsko vprašanje o tem, zakaj se mu tako mudi s prestrukturiranjem gospodarstva in podsistemov socialne države. Že v zgodnji fazi svoje vladavine se je tako postavil ob bok princu Lazarju, kraljema Aleksandroma – prvemu iz dinastije Obrenović in drugemu iz hiše Karađorđevićev, Slobodanu Miloševiću, Zoranu Đinđiću in drugim srbskim voditeljem, ki jim je tako ali drugače sodil lastni narod.
Prav primerjava z drugim Aleksandrom, ki je kraljevini južnih Slovanov vladal od ustanovitve do leta 1934, ko je v Marseillu umrl za posledicami strelnih ran iz revolverja makedonskega terorista Vlada Černozemskega, se mnogim poraja ob pogledu na sedanjega "srbskega vožda". To ni zgolj posledica enakega imena in podobne starosti. Veliko več imajo s tem opraviti njuna stila vladanja ter državna in družbena ustroja, ki sta se ju namenila ustvariti.
Ko protivladni protestniki že mesece ob sobotah zavzemajo beograjske in tudi ulice nekaterih drugih večjih mest v Srbiji, se je najverjetneje le malokdo od njih spomnil na dogodke, ki so v balkanski metropoli potekali dobrih 90 let poprej in so ključnega pomena za najino zgodbo. V nedeljo, 6. januarja 1929, na pravoslavni božični predvečer, se je namreč kralj Aleksander I. Karađorđević odločil uvesti diktaturo in zavladati popolnoma sam. Svojo odločitev je utemeljil z besedami, da med kraljem in njegovim ljudstvom ne sme biti več posrednika (parlamenta).
Vučić skorajda vsako leto razpiše kakšne volitve, na katerih si, tudi s pomočjo volilnih prevar, kupuje dodaten čas na oblasti
