Evropska unija je ameriški administraciji v zadnjih poskusih pogajanj ponudila medsebojno ukinitev uvoznih carin na avtomobile in nekatere druge industrijske izdelke na recipročni osnovi "nič za nič", vendar ameriška administracija predloga ni sprejela. ZDA beležijo z EU trgovinski primanjkljaj v trgovini z blagom in ničelne carine pri izvozu blaga na trg EU bi jim omogočile dostop do trga in eventualno znižale trgovinski primanjkljaj. EU se je osredotočila na manjši sklop blaga, da bi izvajala politični pritisk in se poskusila izogniti večji gospodarski škodi zaradi večjega stopnjevanja carin za blago. Ameriška administracija pa naj bi namesto tega, z argumentom znižanja njihovega trgovinskega primanjkljaja z EU, zahtevala odkupe enormnih količin ameriškega plina in dogovor glede zmanjševanja standardov EU za uvoz nekaterih ameriških izdelkov. Ker ni prišlo do zbližanja stališč, so članice Evropske unije, z izjemo Madžarske, danes izglasovale povračilne carine na uvoz izdelkov iz ZDA v EU kot odgovor na uvedbo ameriških uvoznih carin na jeklo in aluminij v sredini marca letos.
Uveljavitev carin je predvidena postopoma v treh krogih - od 15. aprila, od 15. maja in od 1. decembra. EU namerava uveljaviti še povračilne carine na 25-odstotne uvozne carine ZDA na uvoz avtomobilov iz EU, ki so jih ZDA prav tako uveljavile v sredini marca, ter na 20-odstotne t.i. recipročne uvozne carine ZDA na uvoz večine ostalih izdelkov iz EU. Nekatere države članice EU se v nadaljevanju zavzemajo za ostrejše povračilne uvozne carine za ZDA, vključno z razmislekom o ciljanju na storitveno visokotehnološko industrijo ZDA, kar bi ZDA, zaradi njihovega trgovinskega presežka v trgovini z EU, najbolj prizadelo. Ali je uvedba takšnih ukrepov potrebna, bo pokazal čas: nadaljnja ravnanja ameriške administracije, učinki na ameriško gospodarstvo, odzivi ameriških podjetij in tehnoloških mogotcev, odzivi ameriške javnosti na spodbujanje mednarodne trgovinske vojne itd. Nesmotrnost stopnjevanja povračilnih trgovinskih ukrepov, ki prizadenejo razvoj storitvenega sektorja, kot gonilne sile gospodarskega in družbenega napredka v 21. stoletju, pa je več kot očitna.
Nekatere druge države pa so bolj naklonjene manjšemu zaostrovanju trgovinske vojne. Stališča obojih držav so povezana tudi z njihovimi političnimi usmeritvami. Evropska unija je pustila odprt prostor za pogajanja in za možnost prekinitve izglasovanih povračilnih carin. V smislu izognitve večjim pritiskom na ponudbo v EU in posledičnim zviševanjem cen za potrošnike je EU z omejitvijo nabora uvoženih ameriških izdelkov, za katere naj bi pričele veljati povračilne uvozne carine in v pogajalski situaciji, kjer ni možno priti do konsenza, ravnala smotrno. Povračilne uvozne carine EU za nekatere ameriške izdelke so v tej situaciji očitno bile potrebne za poskus doseganja političnega pritiska. Če so bili izbrani izdelki, od katerih EU ni močno odvisna, ne bo bistvenih pritiskov na ponudbo v EU, in tudi večjega vpliva na potrošnike v EU v smislu slabše izbire in višjih. EU ima sicer kot povračilni ukrep na voljo tudi t.i. "instrumente proti prisili", ne zgolj višjih uvoznih dajatev. Gre za necarinske omejitve, kot so npr. nadzor izvoza, omejevanje zaščite pravic intelektualne lastnine, omejevanje tujih naložb, zamrznitev naložb, uvedbo različnih dajatev za digitalne platforme, omejevanje dostopa do enotnega evropskega trga za določena podjetja, omejevanje dostopa do razpisov za javna naročila itd. Vendar tudi pri implementaciji teh ukrepov obstajajo tveganja stopnjevanja trgovinske vojne.
Morda bi se dalo s strani EU za ohranitev in krepitev transatlantskih odnosov več narediti že v času prve Trumpove administracije, ko je bilo očitno, da transatlantsko partnerstvo ne bo njegova politična prioriteta. Varnostni, gospodarski in politični pomen ZDA za EU je bil namreč vso zgodovino več kot očiten. EU bi lahko poskušala zaščititi ta strateški pomen ZDA za EU na različne načine: s konsenzom na področju ukrepov za olajšanje dvostranske trgovine z ZDA v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije ter krepitvijo sodelovanja na področju ekonomske varnosti. V času pogajanj o Transatlantskem sporazumu za trgovino in naložbe bi bilo smiselno narediti več za dosego konsenza oziroma za sklenitev gospodarskega dogovora, ki bi partnerstvo poskušal krepiti. Leta 2016, ko so bila pogajanja ustavljena, so povprečne carine med EU in ZDA dosegale zgolj 3 %. Prav tako bi se lahko EU bolje pripravila na odziv ameriški administraciji ob začetku Trumpovega drugega mandata. Razprave bi morale potekati v sklopu Sveta EU - ZDA za trgovino in tehnologijo in EU bi morala poudarjati zavezanost pravilom mednarodne trgovine pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije. EU bi morala vzporedno krepiti stike z drugimi zavezniki, zlasti z Veliko Britanijo, Japonsko, Švico ter državami ter državami t.i. globalnega juga, da bi zagotovila, da ponudbe ZDA tem državam ne bi škodovale in spodkopavale temelje večstranskega mednarodnega trgovinskega sistema. Razširiti bi morala svojo mrežo dvostranskih in regionalnih preferencialnih trgovinskih sporazumov. Bistvenega pomena je, da EU v nadaljevanju deluje skladno s svojimi strateškimi interesi in si prizadeva za ohranitev večstranskega trgovinskega sistema pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije, ki je veljal vse od konca druge svetovne vojne. Prizadevanja za reforme tega sistema s ciljem njegove učinkovitosti bi bila tudi smotrna poteza EU.
