Ko sliši eksplozije, Tetjana Ribak naredi edino, kar lahko. Leži v svoji postelji in čaka. Ne more hoditi, ne more oditi v zaklonišče. Da ji ne bi bilo več treba gledati ruskih dronov, je pred kratkim socialno delavko prosila, da ji okna prelepi s svečanim rdečim okrasnim papirjem, starimi vojaškimi plakati in različico očenaša.
Zadnja dva tedna je namreč Rusija svojo vojaško moč usmerila na bombne napade njenega rodnega mesta Odese. Največjega ukrajinskega pristanišča, ki ga zasipa z droni in raketami. Gre za najhujši napad na mesto v zadnjih štirih letih, poroča ameriški časnik The New York Times.
Življenje v temi in mrazu
Ribak je že več let invalidka, ta mesec je bila najmanj devet dni brez elektrike. Štiri od teh dni je bila tudi brez gretja in vode. Socialna delavka ji je morala ustekleničeno vodo nositi v sedmo nadstropje. Da se je ogrela, je oblekla dva para nogavic, dvoje toplih hlač, jakno in debelo frutirasto ogrinjalo ter se pokrila z dvema dekama.
"Psihološko tega ne more nihče zdržati," je povedala 64-letnica, ki je sedela v svoji postelji. "Moj živčni sistem je popolnoma uničen. Ravno sinoči, ko je zmanjkalo elektrike in se je začelo obstreljevanje, oglasile so se tudi sirene za zračni preplah, je bilo še posebej strašljivo. Še bolj grozen pa je bil potem napad. Moja vrata in okna so se tresla. Samo ležala sem, nisem bila sposobna pobegniti kamorkoli, nisem mogla oditi nikamor," je povedala ameriškim novinarjem.
Ukrajinci ugibajo, da Moskva napada mesto ob Črnem morju zaradi maščevanje za nedavne ukrajinske napade na floto v senci, ki jo Rusija uporablja za transporte nafte in se izogiba sankcijam. Če so bila ostala večja mesta tarča konstantnih napadov, za katerimi sledijo tudi bolj mirna obdobja, pa je Odesa od jutranjih ur 12. decembra tarča nenehnih napadov.
Rusija po večini cilja mestno pristanišče in energetsko infrastrukturo. V napadih je bilo ubitih najmanj devet ljudi.
Glede na to, da že več dni nimajo elektrike, plina in vode, stanovalci svoje telefone in računalnike polnijo v vladnih centrih za pomoč ali pa v trgovinah in kuhajo obroke na improviziranih pečeh na odprtem. Plastične vrečke z mlekom, jajci in kislo smetano hranijo na okenskih deskah, nekateri so v dvoriščih postavili velike generatorje, da lahko sosedje dobijo elektriko.
83-letni Oleksij Kolodčuk je dejal, da mu električni mrki in odsotnost gretja ne predstavljajo velikega problema. Najbolj mu je žal, ker je pozabil dati svoj boršč na hladno, in se je zato pokvaril. Imel je posebno sporočilo za ruskega predsednika Vladimirja Putina. "Včasih pomislim, da bi se mu približal s palico in ga močno udaril po glavi. Morda bi ga to zresnilo, ker očitno nekaj tam ni v redu," je dejal.
"Želim si, da se to norenje ustavi"
Kljub temu pa se ob dnevih brez elektrike potrpljenje nekaterih stanovalcev Odese bliža h koncu. Organizirali so protest. Nekatere starejše osebe ob soočanju s takimi težavami v času božiča in novega leta težko najdejo optimizem.
72-letna Valentina Avdijenko edino radost najde v svojem triletnem vnuku Denisu, ki je ne glede na vse vesel. Kadarkoli se oglasijo sirene, začne vzklikati: "Balistika, balistika," in oponaša odrasle. "Želim si le, da se ta norost konča," je pred kratkim dejala, ko je v temi šepala po ulici proti svojemu domu. "Tako smo utrujeni. Kdaj se bo to končalo?" se je še vprašala.
Test prelomljenih zvez
Za starejše, ki se še spominjajo življenja v Sovjetski zvezi, je ta vojna še težja, saj deli Ruse in Ukrajince, ki so bili nekoč bratje. 73-letni Mahdan Farkhijev je z Ukrajinci in Rusi 25 let služil v sovjetski vojski. Boril se je tudi v Afganistanu, kjer je bil ranjen.
Na mizi v svoji dnevni sobi hrani svojo fotografijo v uniformi, na kateri ima polno odlikovanj. Danes ne govori več z bratom in sestro, ki živita v Rusiji.
Skrb za najbolj ranljive
Pred kratkim ga je obiskala Olha Demidova, socialna delavka iz ukrajinske dobrodelne organizacije Kultura demokracije. Našla ga je na kavču s soprogo Anastarijo in njunim 42-letnim sinom Andrijem, ki ima cerebralno paralizo. Ne more govoriti in hoditi, požira pa lahko le pasirano hrano. Starša mu štirikrat dnevno menjata plenice.
Ko je obstreljevanje močno, družina Andrija na vozičku preseli na hodnik. Tedaj njun sin stiska pesti in zapira oči, dokler se eksplozije ne nehajo. Farkhijev se ob tem sprašuje, kam bi lahko z njim sploh pobegnili.
Demidova pa je dejala, da je večji del njenega dela opogumiti svoje varovance. "Ko ni elektrike, ni gretja, ni vode, nastopi neke vrste apatija," je povedala. "Misliš, da je to to, da je konec. Nato pa dojameš, da ni. Absolutno ni. Ne smeš odnehati. Moraš nadaljevati. To moraš preživeti. Zdržati. Bo že bolje," je dodala.
Prošnja za mir
Za Tetjano Ribak, žensko, ki je prikovana na posteljo v sedmem nadstropju, se življenje ne bi smelo odvijati na tak način. Tudi sama je nekoč delala kot socialna delavka in skrbela za druge. Po težki operaciji ledvic leta 2023 so njene noge le deloma funkcionalne.
Vedno je mislila, da ji bodo v starosti pomagali njeni otroci. Vendar pa njeni trije sinovi, najstarejši ima 45 in dvojčka, stara 35 let, le redko pridejo pogledati, saj se vsi trije borijo na fronti. Hčerka je lani pobegnila iz Ukrajine, saj ni mogla več prenašati stresa.
Čeprav je nekoč lahko spala ob sirenah za zračne napade, ki včasih trajajo tudi do 10 ur, sedaj ne more več. "Vse, kar si sedaj želim, je nekakšen mir, pa čeprav le majhen del tega," je dejala. "Moje zdravje se enostavno poslabšuje. Čutim, da so moje moči na ničli. Nimam več moči," je sklenila.
