V Italiji je 25. april praznik, dan osvoboditve, in letošnja obletnica je okrogla. Pred 80 leti je padel fašizem, končala se je nemška okupacija Severne Italije in država je stopila na pot demokracije. Sledil je plebiscit, na katerem so se državljani odločili za republiko, sledile so volitve ustavodajne skupščine, ki je sprejela ustavo, ki je že zdaj v veljavi in v vseh teh letih ni doživela bistvenih sprememb, kar zadeva ureditev države.
Glede na dejstvo, da je v Italiji trenutno na oblasti desnica, tudi stranka Bratje Italije, ki je neposredna naslednica stranke MSI - Italijanskega socialnega gibanja, ki se ni nikoli izneverila fašistični preteklosti, so bila pričakovanja velika, predvsem kar zadeva premierko Giorgio Meloni, ki se je nameravala z odhodom na uradni obisk v Uzbekistan izogniti manifestacijam, pa sta jo smrt papeža Frančiška in sobotni pogreb, ki se ga bodo udeležili veljaki vsega sveta, prisilila, da ostane v Rimu.
Priznati je treba, da je bilo zadržanje Melonijeve tokrat dostojanstveno. Seveda se je ob predsedniku republike Sergiu Mattarelli udeležila tradicionalnega polaganja venca h grobu neznanega vojaka v Rimu, nato pa je na spletu objavila svojo poslanico ob državnem prazniku. Med drugim je zapisala, da na ta dan Italija "časti svojo novo pridobljeno svobodo in ponovno potrjuje osrednjo vlogo tistih demokratičnih vrednot, ki jih je fašistični režim zanikal". Dodala je, da so te vrednote vklesane v republiško ustavo in da je demokracija močna, če temelji na medsebojnem spoštovanju, na soočanju in svobodi, ne pa na sovraštvu in nepriznavanju političnega nasprotnika. Skratka, zelo dostojna izjava, s katero je želela Melonijeva umiriti duhove.
V Rimu je potekala tudi osrednja manifestacija v organizaciji vsedržavne zveze partizanov Italije ANPI, katero je motila manjša manifestacija v podporo palestinskega naroda. Prišlo je tudi do nekaj medsebojnih stikov, k sreči brez hujših posledic. Sicer pa so manifestacije potekale po vsej državi. Predsednik republike Sergio Mattarella je po rimski slovesnosti odpotoval v Genovo, kjer je bila ena osrednjih proslav severne Italije.
V Trstu je bila kot običajno osrednja proslava v Rižarni, edinem nacističnim uničevalnim taboriščem v Italiji. Tudi v Trstu sta bila pred manifestacijo dva sprevoda, glavni, ki ga je organizirala zveza italijanskih partizanov ANPI in drugi sprevod, kakih 100 ljudi, pripadnikov skrajnih levih organizacij, s čeladami, palicami in petardami ki jih je policija zaustavila in jim preprečila, da bi nadaljevali pot do Rižarne.
Na slovesnosti, ki je potekala v dežju, a so ljudje kljub temu napolnili veliko dvorišče v Rižarni, kot običajno, sta spregovorila dva župana: tržaški župan Roberto Dipiazza je dejal, da ta dan ne predstavlja samo konca nekega temnega obdobja, ampak tudi začetek nove poti Italije v svobodo in demokracijo, opozoril pa je tudi na "pomembne in zaskrbljujoče mednarodne izzive sedanjega časa". Dipiazza, ki vodi desničarsko upravo, je bil deležen glasnih protestov, občinstvo ga je izžvižgalo in udeleženci so med njegovim govorom glasno peli pesem Bella ciao, italijansko partizansko simbolno pesem.
V slovenščini je spregovorila županja občine Zgonik Monica Hrovatin, ki je med drugim omenila pomemben stisk roke predsednikov Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja v Bazovici leta 2020, nato pa se je zaustavila pri pomenu tega praznika, ki bi moral biti praznik vseh državljanov Italije, mlade pa je pozvala k aktivnemu sodelovanju v bitki za pravičnost in okolje ter jih posvarila, naj ne pozabijo na zgodovinsko dejstvo: kdor se je boril proti nacifašizmu, je bil na pravi strani zgodovine.
