Ana, pravijo, da ni vsak dan v življenju praznik. No, pri vas je, Praznik. Kakšni so kaj bili ti, ki so minili?
"Hehe, ja, jaz praznik vsak dan nosim s seboj. Zadnje čase le iz ene sobe v drugo in tako je bilo tudi med preteklimi velikonočnimi prazniki. Pravzaprav ni bilo nič posebnega. Namesto da bi z Otjo izrezovala zadeve iz reklam, se lovila z njo okoli kavča ali barvala pobarvanke, sem pač barvala jajca. No, res pa je, da sva izdelali vse velikonočne okraske. Pravzaprav, če dobro pomislim, sva tudi okrog kavča tekali. Saj pravim. Skozi isto. Za pehtranovo potico pa je poskrbel Peter. Letos se je je prvič lotil in po mojem mnenju bi se z njo z lahkoto pohvalil tudi pred Masterchef žirijo."
Kako doživljate svet, ki se je - za vsaj nekaj mesecev - zaradi pandemije tako zelo spremenil? Dihate kaj težje?
"V začetku smo vsakodnevno spremljali vse novice in se včasih malo v strahu čudili vsem statistikam. Potem pa, ko daš za nekaj časa na stran to in ko tudi sam brskaš za verodostojnimi informacijami, nehote dobiš občutek, da morda pa ni vse tako, kot je videti. Pa tukaj seveda ne mislim tistih, ki so na terenu in opravljajo svoje delo, so izpostavljeni in tako naprej. Do njih imam posebno spoštovanje in se jim zahvaljujem za vsako minuto, ki so jo namenili, da bi pomagali čim hitreje prebroditi to obdobje. Predvsem me moti, da nas strašijo z informacijami in nas držijo v neki bedni poziciji, ko imaš občutek, da bi moral nekaj naredit, pa ne smeš. Ker bodo sankcije. Nisem pristaš represije, ker ta vodi nazaj k agresiji. Kar pa v nobenem primeru ni okej. Super, da si situacijo lajšamo s humorjem, ker verjetno bi se nam sicer res zmešalo. Ampak me skrbi, da se nam bo prej zmešalo od skrbi, kako preživeti po karanteni."
"Ne vidim razloga, zakaj bi se nekdo pretvarjal, da je reven. Nihče si tega v življenju ne želi"
Od ena do pet
1. Svoj čas nihče v državi ni bil bolj znan od skupine Bepop. Potem pa ste se razšli. Je bilo težko najti novo identiteto?
"Hja, meni je bilo. Predstavljajte si - študentka, ki je del najbolj popularne popskupine, z vsakodnevnimi obveznostmi - nastopi, intervjuji, fotografiranji, snemanji v studiih, predavanji, izpiti ..., potem pa konec. Nisem vedela, kaj naj takrat s seboj. Že iz srednje šole sem bila navajena delati, in to nedelo mi ni bilo všeč. Tako sem imela neuspele poizkuse svoje glasbene agencije, na koncu pa sem šla delat v skladišče k prijateljičinemu očetu, kjer sem uživala skoraj tako kot na odru. Res, prav potrebovala sem to. Neke vrste rehabilitacijo od šovbiznisa."
2. V času največje slave ste doživeli največjo žalost. V prometni nesreči je umrl član skupine Nejc Erazem. Kako se spominjate tistega težkega obdobja?
"Težko je bilo. Vsak, ki je v življenju že doživel izgubo bližnjega, ve, kako težko je. Ampak Nejca se še danes spominjamo, nikoli ga ne bomo pozabili in ohranjamo njegov spomin takšen, kakršen je bil sam. Nasmejan, vesel, pozitiven, željen slave in zelo iskren, čustven prijatelj. Pogrešam ga."
3. Prihajate iz Zagorja, a že več kot 15 let je vaš dom Maribor. Kakšen dom je to? Kaj v njem bi lahko bilo bolje?
"Obožujem Maribor. Res. Jaz ga dojemam kot mesto prijaznih, odprtih, nasmejanih ljudi. Super mi je, da je ravno dovolj veliko, da se lahko skriješ v njem, če želiš, in hkrati dovolj majhno, da lahko greš sam na pijačo v mesto, pa boš vedno našel koga za pogovor. Sicer pa bi vedno lahko bilo kaj bolje. Recimo, če ste me že izzvali - se mi zdi, da je zadnje leto, dve mestno jedro precej zasmeteno. Vsi otoki so vedno polni, zraven pa kupi vrečk in smeti, ki jih potem veter nosi sem in tja. Maribora se ne spominjam takega v preteklih letih. Zdaj pa se počutim precej umazano, ko grem skozi mesto. To je nekaj, kar me zelo moti, in treba bo kaj ukreniti. Moram pa tudi pohvaliti - koliko mest pa še ima smučišče na dosegu ene avtobusne linije. No, dveh. Okej, mogoče treh."
4. Karantena pod nadzorom? Kar malce vleče se že vse skupaj.
"Ja, precej. Če tako površinsko, nepoglobljeno odgovorim, bi rekla, da ne vem več, kaj naj ustvarjam. Risarsko tehniko sem že kar izpilila, tudi striženje po črtah mi gre odlično, pa tekanje od ene stene do druge tudi, vse otroške pesmice sem se tačas naučila. Tako zelo, da mi zvečer, ko ležem v posteljo v glavi odzvanja - odkokodakalo je pišče čez dvoriiiišče, odkokodakalo, da malo svet raziiiiišče (hja, ko bi ga le lahko). Vmes sem imela idejo, da bi se naučila salso - ravno dvakrat sem si vklopila neki brezplačni online tečaj. Potem tu in tam nekaj telovadimo, kar tudi ne gre tako, kot si zamislim, ker je ves čas zraven moja štiriletnica in bi seveda rada, da počnemo nekaj, kar si ona zaželi. Kar je super, ampak ne gre vedno, ker moram tudi jaz nekatere stvari delati od doma. In potrebujem malo miru in koncentracije. In ker seveda želiš, da bi dan minil v miru in s čim manj stresa, iščeš rešitve, da bomo vsi zadovoljni. Bolj ali manj. Sem ugotovila, da je takrat najbolje, da se obujemo in gremo v gozd iskat mir. In po navadi ga najdemo."
5. Skupaj z Alenko in Tinkaro iz Bepop ste se vrnili na oder. Spet pojete. Polna nakupovalna središča oboževalcev tokrat ne čakajo na vas. Kakšna je vrnitev?
"Ne, to pa res ne. Naša vrnitev na glasbene odre je bila zame osebno precej naporna. Nisem namreč pričakovala takšnega odziva. Rezervacije za koncerte so se kar množile, enako za intervjuje in to je bilo ob delu na radiu in družini precej naporno. Zdaj v času korone smo seveda vse nastope odpovedale, in smo se tako kot večina glasbenikov tudi me preusmerile na družbena omrežja. Se pa že veselim novih podvigov in že komaj čakam, da bomo lahko šle v studio in ustvarile kak nov hit."
"Z danes na jutri se ti lahko zgodi, da pristaneš na dnu. Da po stanovanju iščeš kovance, da lahko greš v trgovino po kruh"
"Nekateri si tlačijo v žepe, kot da bodo kaj s seboj vzeli, ko jih bo konec"
