Tudi v Kraljevini Jugoslaviji je 5. marca 1941 že močno trkala na vrata druga svetovna vojna in v takratnih časopisih na prvih treh, štirih straneh beremo izključno o spopadih, osvojenih ali izgubljenih ozemljih ter mrtvih, a v časnike so vendarle našle pot tudi domače novice in nadloge, ki so pestile takratno prebivalstvo, čeprav so že čez mesec dni postale povsem nepomembne.
Podeželje so v tistem času preplavili berači in potepuhi, ki so se v glavnem umaknili iz mest, saj je bilo tam preveč policijskih patrulj, na obrobjih pa so se počutili bolj varne.
"Ljudje so že nevoljni, ker se ne morejo otresti usiljivcev. Ni pa niti z vsem zadovoljen, noče kruha ali hrane, ampak le denar. Ko nabere dovolj dinarjev, zavije v gostilno in jih zapije. Tako naletiš navadno na potepuhe, ki tožijo o svojih nadlogah, a iz njih udarja neprijeten duh po zaužitem alkoholu," piše Večernik.
Kot navaja časnik v nadaljevanju, se povečini izogibajo dela, čeprav na kmetijah primanjkuje delovne sile, saj z beračenjem najbrž zaslužijo več. Zato pisec v nadaljevanju predlaga korake, ki se mestoma zdijo, kot bi jih kdo, upravičeno ali neupravičeno, napisal danes: "Te ukrepe bi bilo treba napraviti takoj in delavce porazdeliti, da opravijo razna javna dela ali pa na deželi pomagajo kmetom pri delu na polju ali drugod. Treba je, posebno danes, mobilizirati vse razpoložljive delovne sile, da bomo opravili vsa potrebna dela, s tem bomo navadili vse na delo, zatrli bomo nezaposlenost in delamrznost, oblastem bomo odvzeli mnogo nepotrebnega dela, ljudstvo pa bomo obvarovali nepotrebnega strahu in razburjenja."