Zvijače in načini, na katere to dosežejo, so velikokrat izjemno kreativni, prevarantom pa je skupno, da so izjemno vešči vrtenja jezika, ki je njihovo glavno orodje za prepričevanje.
Prav poseben tič te vrste je bil 54-letni knjigovodja Jaromir Risy. Leta 1934 se je izdajal za odposlanca kakšnega ministrstva, drugič je bil nekogaršnji zastopnik, na splošno je ustvaril sliko, da ima odlične zveze z raznimi ministrstvi v Beogradu. Imel je izjemno izpiljen nastop in dobro namazan jezik. Ljudi, ki so potrebovali kakšno intervencijo, je zlahka prepričal in za storjeno so mu (vnaprej) plačevali.
V Mariboru je Risy na ta način od raznih ljudi izvabil okoli 50.000 dinarjev. Seveda ničesar od tega, kar je obljubljal, ni storil, zato so se oškodovanci pričeli javljati na policiji. Ta je Jaromirja Risyja aretirala in ga postavila pred sodišče. Ob zbiranju podatkov so se preiskovalcem javili še mnogi prevarani, ki so bili prikrajšani za tisoče dinarjev, med njimi so bili tudi takšni, ki kazenskega pregona niso zahtevali – prav mogoče zavoljo sramote, ki bi si jo nakopali, ko bi njihova naivnost prišla na dan.
"Ministrski odposlanec" je moral pred sodišče v začetku leta 1935. Med sojenjem sta se oglasila še dva oškodovanca iz Ljubljane, trgovec France Dolinar in gostilničar Franc Oset. Prvemu je obtoženec obljubil, da bo preko svojih zvez v Beogradu uredil, da bo postal dvorni dobavitelj. Seveda je to trgovca stalo 40.000 dinarjev, za dobavljanje dvoru pa se je obrisal pod nosom.
Gostilničarju, lastniku bifeja Dajdam, Francu Osetu pa je Risy obljubil, da bo s svojimi zvezami dosegel, da mu bo carinska služba vrnila carino, ki jo je moral plačati ob uvozu avtomatov za svoj bife. Oseta je obljuba stala 2000 dinarjev, znesek carine pa je ostal v državnem proračunu. 29. januarja 1935 je mali kazenski senat mariborskega okrožnega sodišča Jaromirja Risyja spoznal za krivega in ga obsodil na leto in šest mesecev strogega zapora in izgon iz države.
