Sicer so bili ponaredki dokaj slabe kvalitete in je bilo že na prvi otip in pogled večini jasno, da gre za lažne bankovce, a vendarle so nekateri nasedli prevari in bili oškodovani. Policija je kar nekaj časa iskala ponarejevalca, konec februarja pa so potrkali na vrata 36-letnega trgovskega pomočnika Hugona Perka, stanujočega v Linhastovi ulici. Ko so vstopili v njegovo stanovanje, so ga zalotili pri ponarejanju. Ko so preiskali prostore, pa so našli večje število še nedokončanih ponaredkov ter razne pripomočke in kemikalije, ki jih je Perko uporabljal. Odpeljali so ga na policijsko postajo in tam se je izpovedal, da sta ga do ponarejanja pripeljali nuja in beda, v kateri je živel.
O aretaciji ponarejevalca so seveda poročali v Mariborskem večerniku Jutra in zgodba je kmalu dobila nepričakovan zasuk. Že dan kasneje se je namreč v uredništvu častnika oglasila soproga aretiranega in povedala, da ni njen soprog zakrivil ničesar. Nedokončani bankovci, ki jih je našla policija, naj bi bili stari že več kot dve leti. Takrat se je Perko, tako njegova soproga, za šalo poskušal v ponarejanju, saj je bil bojda kar dober risar. Nato naj bi vse nedokončane ponaredke spravil v kovček in nanje pozabil, saj je ves zaprašen ležal v neki omari - vse do takrat, ko ga je med preiskavo našla policija.
Perko naj bi bil delal pri neki mariborski tiskarni, kar pojasni stekleničko črnila, ki so jo našli, možev zaslužek pa je omogočal njej in njunemu naraščaju dokaj spodobno življenje, ne pa bede in pomanjkanja, kot naj bi se bil zagovarjal na policiji, akvarelne barve, ki so jih zasegli preiskovalci, pa je njun sinček potreboval v šoli.
"Tudi ni imel nobenih pomagačev in se ni bavil s ponarejanjem stotakov in tudi ni pri zaslišanju na policiji ničesar priznal, ker ni imel ničesar priznati," je bila besna gospa Perko. Kako se je končala zgodba z domnevnim, sicer ne najboljšim ponarejevalcem, pa časnik ne poroča.
