S karbonskimi copati maraton ni več maraton

Šele 23-letni Kenijec Kelvin Kiptum je prejšnjo nedeljo na ulicah Chicaga tekel tako hitro kot še nihče pred njim in postavil nov svetovni rekord v maratonu (2.00:35). Za 34 sekund je izboljšal znamko rojaka in kralja 42.195-metrske razdalje, 38-letnega Eliuda Kipchogeja, dvakratnega olimpijskega zmagovalca, ki je imel najhitrejši čas v lasti vse od leta 2018, lani septembra v Berlinu ga je drugič izboljšal. Za nameček je Kipchoge pred štirimi leti v dunajskem Pratru na posebnem dogodku že tekel pod magično mejo dveh ur, a rekord takrat ni bil priznan, saj ni bil dosežen na uradnem tekmovanju, kot veleva Mednarodna atletska zveza, pa tudi malce je zaobšel pravila – narekovalci tempa so se izmenjevali, okrepčilo so stregli kar iz avtomobila, Kenijec je imel posebno obutev ... No, zdaj se zdi, da se magična meja še uradno močno maje, a morda je ne bo podrla legenda, pač pa "zeleni" mladenič, saj je Kiptum odtekel šele tri maratone."Je kar malo presenetljivo. Če bi rekord dosegel Kipchoge, bi bilo razumljivo," se je čudil slovenski rekorder Roman Kejžar, ki je našo najboljšo znamko (2.11:50) postavil v Torinu že pred davnimi 23 leti. Za Kiptuma se zdi, kot da bi padel z neba. "Sicer je že lani v Valencii na prvem maratonu pokazal, da je iz pravega testa (četrti čas v zgodovini, op. p.). Treba bi bilo spoznati njegovo zgodovino, kaj je počel od 15. leta naprej. Verjetno kenijski tekači že od malega delajo načrtno." Podobna zgodba se je v ZDA zgodila pri dekletih, le da manj odmevna, saj je Sifan Hassan, 30-letna Etiopijka z nizozemskim potnim listom, prav tako na svojem tretjem maratonu dosegla drugi čas v zgodovini (2.13:44). Je pa od pred tremi tedni nove rekordne znamke rojakinje Tigst Assefa (2.11:53), dosežene v Berlinu, še kar oddaljena.Teniske kot prepovedane kopalkeKejžar za rezultatsko revolucijo veliko vzrokov najde v drugi revoluciji – tehnološki. "Dejstvo je, da nekaj pripomorejo copati iz karbona, pravijo, da štiri minute. Sklepam, da z njimi prihraniš energijo, da maraton sploh ni več maraton. Ne pride do velike utrujenosti. Zdaj si že v cilju s časom, ko se je maraton nekoč komaj pričel – pri 35 kilometrih," je povedal 57-letni Gorenjec. To obutev bi lahko primerjali z visokotehnološkimi kopalkami, ki so bistveno pospešile plavanje, a bile nato prepovedane. "Po eni strani je to velik napredek, lahko rečemo tehnološki doping, ki je dovoljen. Pri teku do pred par let ni bilo velikih sprememb. Vemo, da copat, ki je preveč blažen, ni hiter, zato smo jih imeli s čim manj blaženja, toda po drugi strani so bile noge bistveno bolj razbite. Karbonski podplat pomaga tudi pri tem, zato je kenijski tekač lahko na treningu tedensko tekel tudi do 300 kilometrov."Te sprinterice na tržišču niso od včeraj, seveda jih je predstavil Kipchoge na spektaklu ob Dunaju. Tudi zaradi njih se je počutil "kot prvi človek na Luni", kot je takrat dejal Kenijec. "Imel je celo dve karbonski plošči," je povedal Kejžar: "Takrat se je pričel velik razvojni skok. Podjetje Nike je bilo daleč pred vsemi, naredili so velik posel in so zagotovo imeli velik vpliv, da je Mednarodna atletska zveza te copate priznala." Sprva le za maraton, nato tudi za stadionske discipline, da "rekordi padajo eden za drugim", pravi Kejžar. Več je letos novih pri dekletih in predvsem na daljših razdaljah.Da bo šlo v maratonu pod magični dve uri, se ne zdi prav daleč. "Zelo blizu smo že, samo še 35 sekund. Lahko se zgodi že na naslednjem maratonu, lahko šele čez dve, tri leta. Veliko tekačev, ki bi bili tega zmožni, ni. Vse se mora iziti, očitno je bilo v Chicagu vse idealno in je uspelo." Maraton v tem ameriškem mestu je sicer že bil deležen rekordov, toda v zadnjih dveh desetletjih so padali le v nemški prestolnici. In to kar osemkrat! Torej so še rezerve? "Chicago je raven, ampak je veliko odvisno od vetra. V Berlinu je prav tako odlična proga, tudi vreme, veliko ljudi je ob cesti in ima izpolnjene vse pogoje. Eden od teh je tudi dosti denarja, da lahko prireditelji pripeljejo svetovno elito, kar ni poceni, vsak si tega ne more privoščiti."Dolgo na stezi, daljši je prehodMorda se bo zdaj v najdaljšo atletsko olimpijsko disciplino, ko je svet v pričakovanju zgodovinskega dogodka, zgrnilo še več denarja. "Maratonska zgodba se je začela kar pozno, pred letom 1985 ni bila tako aktualna. Takrat je bilo glavno dogajanje na atletskih stezah. Se pa ves čas postopoma razvija. Čeprav je vladalo mišljenje, da se bo na neki meji ustavilo, še kar napreduje," je opazil že več kot desetletje trener v ljubljanskem Massu. Žal v Sloveniji ne sledimo svetovnim trendom. Razen Kranjčana in Ptujčana Mirka Vindiša, ki je držal stik z boljšimi na svetu v osemdesetih in devetdesetih letih, predstavnika na mednarodnih maratonskih dogodkih nikoli nismo imeli. "Od leta 2009, ko sem zaključil kariero, sem bil na atletski zvezi vodja maratonske ekipe. Leta 2012 smo imeli tri maratonce z normami za olimpijske igre, enega z A-normo, pa še nekaj maratonk je bilo blizu. Z malo denarja smo naredili kar veliko, toda ko bi se morali dvigniti na še višji nivo, je bilo vsega konec. Zdaj se v tej smeri nič ne dela oziroma le individualno," je povedal Kejžar.Do vrhunskega maratonca ni enostavno priti. "Mislim, da moraš vložiti deset let dela. Težko je nekomu reči, naj pusti službo in trenira dvakrat na dan, saj se od tega ne da živeti. To je tudi eden od razlogov, da se nihče ne odloči za maraton," je razmišljal sogovornik. A slovenska maratonska prihodnost ni nujno črna. Roman Kejžar izstreli dve imeni: 23-letna Klara Lukan, naša rekorderka na 5 in 10 km, ter dve leti mlajši Vid Botolin: "Klara Lukan bi lahko bila ena boljših v Evropi. Ima predispozicije, način teka, racionalnost, težo. Vid Botolin pa se je že izkazal na srednjih progah, na 3000 in 5000 m, pri mlajših ima vse boljše rekorde, kot smo jih imeli mi." A samo razmišljanje je premalo, treba se je čim prej lotiti dela. "Če dolgo čakaš, težje kaj narediš. Dalj časa vztrajaš pri krajših disciplinah na stezi, daljši je prehod. Ni več kot nekoč, ko smo šele po 30. letu kaj dosegali. Zdaj se da prej. Je pa tudi res, da ni vsak za maraton," je sklenil Roman Kejžar in spomnil na dolge muke, ki jih maratonci prestajajo.

S karbonskimi copati maraton ni več maraton

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano