Dobre štiri ure je trajala vožnja. Tri in pol, če odštejemo postanka za kavo in kosilo. Nekaj takega, kot da bi se v sezoni intenzivnih popravil naših avtocest odpravili na ligaško gostovanje v Koper. Ni bilo predaleč, sploh za evropsko tekmo. Nič čudnega torej, da se je v madžarskem Paksu, prvi postaji nogometašev Maribora v kvalifikacijah za konferenčno ligo, zbralo okoli 300 navijačev v vijoličastem. Ni jih bilo malo, ki so, podobno kot da bi se julija odpravili na tekmo proti edinemu slovenskemu obalnemu prvoligašu, nogomet združili s kopalnim izletom, le da so Jadransko morje zamenjali za madžarsko. Ob Blatnem jezeru so se zbrale tudi viole. V Siofoku, kjer morajo potniki iz naših koncev, ki jih žene v ta konec Madžarske, tako ali tako z avtoceste, so imele zbirališče, preden so se odpravile proti stadionu dvakratnega madžarskega pokalnega prvaka Paksija.
No, na cilju jih ni pričakal Koper. Prej Krško. Kraj ob reki Donavi je najbolj znan po jedrski elektrarni, zgrajeni še globoko v času, ko je Evropo razdeljevala železna zavesa, a ki še vedno proizvede 40 odstotkov električne energije, ki jo porabijo naši vzhodni sosedi. No, primerjava s Krčani morda ni najbolj poštena. Res je, da kraja združuje atomska moč in da v nogometu oba prisegata na zeleno barvo, a najmlajša od slovenskih mestnih občin lahko obiskovalcu zagotovo ponudi kaj več. Le pred policijsko postajo je bila gneča. Varuhi reda iz Paksa so gostovanje 16-kratnih slovenskih prvakov vzeli resno, aktivirali vsa svoja vozila in policiste. Kaj dosti dela pred tekmo sicer niso imeli. V popoldnevu so bile ulice bolj ali manj prazne. Dokler nismo ob edinem, a že precej dotrajanem hotelu v središču kraja naleteli na trojico. V vijoličastem. "Ste vi našli kak lokal? Menda je deset minut hoje naprej," je sledilo pozdravu. Misija ni bila najbolj uspešna. Lokala z najbolj priljubljenimi napitki iz hmelja tam nismo našli, obsedeli smo v slaščičarni. Teh imajo v Paksu kar nekaj. Štiri evre stane kos njihove znamenite doboš torte. Znosno.
Kaj torej počne nogometni romar iz Maribora, ki je v kraj, kjer se nič ne dogaja, prispel dobre štiri ure pred tekmo? V miru pogleda kraljevsko etapo dirke po Franciji do konca, nato pa se odpravi proti stadionu. Tam vsaj lahko najdeš pošteno gostilno, sicer miniaturno, a solidno založeno. "S steklenico ne smeš naprej," je, ko sva s fotoreporterjem na terasi, tik ob glavnem vhodu na stadion, čakala na prihod vijoličastega avtobusa z nogometaši Maribora, v mešanici madžarščine in slovenščine začel pridigo nabildan varnostnik, a se je hitro umiril, ko sva mu obljubila, da bova ostala v ograjenem prostoru.
Slabo uro pred tekmo je bil stadion še prazen. "Zanimivo bo. Nenavadno, sploh ker imamo najbrž prvič v zgodovini samo enega Slovenca v prvi enajsterici. Pa še to golmana," je na parkirišču, kjer smo naleteli na skupino navijačev v vijoličastem, začel razlagati Mariborčan Peter. "Ampak to bi morali dobiti," pa sta se strinjala študenta Jaka in Ben, čeprav Celjana, že od otroštva navijača Maribora. "V Celju živiva le kilometer od stadiona, a na štajerskem derbiju greva vedno na tribuno za goste," je nadaljeval Jaka in dodal, da je bil v nedeljo, ko so grofi slavili v Ljudskem vrtu, razočaran.
"Par tekem še moramo dati skozi, pa bo boljše. Verjetno smo prvo tekmo odigrali proti najbolj neugodnemu nasprotniku v ligi," pa je o domači popotnici za prvo evropsko preizkušnjo dejal Dejan. Na opazko, da je Tugberk Tanrivermis v prvo enajsterico v Paksu uvrstil le enega Slovenca, pa pristavil: "Nisem vedel, da je v Mariboru toliko rasistov. Ne motijo nas tujci, motijo nas temnopolti. Zakaj? Saj je tudi Tavares temnopolt, pa je postal klubska legenda."
Malo še je bilo treba počakati, pa so cesto, ki vodi do stadiona, zavzele viole. V spremstvu policistov so z bližnjega polja, spremenjenega v parkirišče, najglasnejši navijači vijoličastih prikorakali proti svojemu vhodu. Tudi v Paksu je odmevalo: Maribor, šampion.
