(POGOVOR) Tomi Jagarinec, Slovenec v Dohi: Kot da Katarci še zmeraj jahajo kamele in živijo v šotorih

Tomi Jagarinec se je v Katar na delo odpravil pred desetimi leti, potem ko je tukaj skrbel za fizično pripravo takratnega svetovnega prvaka v boksu Dejana Zavca, v Mariboru pa je skrbel za telesno pripravo odbojkaric in moške odbojkarske reprezentance. Sodelovanje katarskih odbojkarjev z alfo in omego v mariborski odbojki Mitjo Koželjem je botrovalo njegovi prvi službi v Dohi. Kmalu je presedlal k nogometu, ki mu je bilo zadnja leta v Katarju vse podrejeno zaradi svetovnega prvenstva, ki se je prevesilo v izločilne boje. Katarska reprezentanca v njih ne sodeluje, zanje se je tekmovanje končalo po vsega dveh tekmah, ko so s porazoma že izgubili vse možnosti. S tem bi se lahko tudi zaključil projekt preboja katarskega nogometa. Jagarinec ne razmišlja tako, ko pravi: "Katarci so na domačem prvenstvu igrali res slabo. Pričakovali smo, da bodo znali izkoristiti prednost domačega terena in daljših priprav. A na koncu smo kar malo trpeli ob spremljanju medle predstave. Kakorkoli, Katar je nogometni palček in prvi cilj še vedno ostaja konkurenčnost v Aziji, vse nad tem je presežek."Tako je z neuspehom končan desetletni načrt vzpona katarskega nogometa, ki ni podoben tistemu iz rokometa pred sedmimi leti, ko je domača ekipa na svetovnem prvenstvu s pomočjo naturaliziranih rokometašev osvojila srebrno medaljo. "No, Katarcev v prvi vrsti svetovno prvenstvo v nogometu ni zanimalo s športno-tekmovalnega vidika. Predvsem jih je zanimalo gostiti enega največjih športnih dogodkov kot država, ki se želi ustaliti kot globalna športna velesila. Ob tem želijo dvigniti svoj šport. Vse jim nekako uspeva. Tudi kot nogometaši Katarci niso več nogometna neznanka, saj so leta 2019 osvojili azijsko prvenstvo. Kar je bilo tukaj presenečenje, ki je to izbrano vrsto naredilo za narodne heroje. Takrat so porasla pričakovanja, saj so premagali Japonce in vse ostale azijske reprezentance, ki so se tukaj prebile iz skupinskega dela. Leta 2010, ko so Katarci dobili kandidaturo za prvenstvo, so začeli graditi reprezentanco, veliko so vložili tudi v mlajše selekcije. Od prvega dne so delali zelo sistematsko," pove Jagarinec.Konec slabKončalo se je klavrno, četudi so imeli na voljo vso znanje, tehnologijo, najboljše pogoje. Zakaj se niso prebili? "Sam ne morem trditi, da se je končalo klavrno. Vseeno se je treba zavedati, da je svetovno prvenstvo stopnica ali dve višje od vseh azijskih tekmovanj. Zagotovo niso pokazali svoje najboljše igre, upal bi si trditi, da se jim prednost večmesečnih priprav v Evropi ni najbolje obnesla. Preživeli so preveč časa skupaj. V teoriji naj bi to pripeljalo do boljše uigranosti, k dvigu kvalitete. A praksa je nekaj drugega, kulturne navade ... Ne gre pozabiti izredno majhne populacije v državi. Med 5000 registriranimi nogometaši v državi ne moremo pričakovati messijev. Prvi cilj je ostati konkurenčen v Aziji in se uvrstiti na naslednji mundial v Mehiki."Razočaranje je bilo veliko predvsem zaradi slabih predstav. Ali tokrat ni bilo mogoče kupiti enajst odličnih nogometašev po svetu, jim dati neke vrste državljanstvo in ekipo nagraditi za rezultate? "Pravila v nogometu so strožja kot v rokometu, kjer so uspeli na račun naturalizacije igralcev. Tega v nogometu ni bilo. Najprej zaradi strožjih pravil Fife, zatem tudi katarske politike, ki jo vodijo v nogometu. Prva ekipa je že sedem let skupaj in igralcev ni mogoče nacionalizirati. Resda niso vsi igralci avtohtoni Katarci, a večina jih je rojena tukaj in so plod nogometne šole Katarja. Sam delam z mladinskimi reprezentancami in v naši ligi ne more igrati nihče, ki ni rojen v Katarju. Tu so prestrogi in to bi veljalo spremeniti."Katarcev v reprezentanci niVerjetno je eden od vzrokov za slab rezultat tudi mentaliteta Katarcev. Otroka, ki je vajen ležernega življenja, ki ga sluga na trening pripelje v ferarriju, da bi se na igrišču potil, boril kot lev in bil neizprosen ... Težko, da bo izkoristil te potenciale, brez katerih v športu ni uspeha. "Avtohtonih prebivalcev je v Katarju le 15 odstotkov in gotovo imajo radi prestiž, zanimanje za športne aktivnosti je nekaj manjše. Po težkem življenju v puščavi se jim je v zelo kratkem obdobju zgodil nenaden razcvet. Kamele so zamenjali s terenci, šotore za prestižne vile. Včasih pomanjkanje pripelje otroke v šport. A tukaj denar ni imperativ za domačine. Najvišje sloje bolj kot ukvarjanje s športom zanima, kako bodo naslednje generacije vključene v upravljanje države. Denarja jim ni treba služiti, predvsem ga je treba trošiti. Država poskrbi za njihov dober status s štipendijami, brezplačno elektriko ... Otroke vzgajajo varuške, pomočnice poskrbijo za domača opravila. Katarce zanima prestiž, raje kot mačko imajo pri hiši tigra. A vendar - v športu imamo otroke vseh slojev. Tudi take, ki niso iz premožnih družin," razloži Jagarinec.Kdo koga izžema?Tudi prišleki se nad razmerami, ki so jim na voljo v Katarju, ne pritožujejo. Pogoji za delo so vrhunski, plačilo trikrat višje kot v državi, iz katere prihajajo. "Finančni vidik privablja delavce z vsega sveta. V reprezentančnem centru, kjer delam, imam sodelavce iz Brazilije, Italije, Portugalske, Francije, Nemčije ... Vsi imajo izkušnje iz elitnih klubov. Ravno zdaj eden od kolegov odhaja v Manchester, kjer bo vodil oddelek za inovacije. Taka služba v večini nogometnih sredin ne obstaja. Tukaj so neke druge razmere in zagotovo je privilegij biti del napredka, bodočnosti nogometa skozi športno znanost. Nekateri morajo na kongres, jaz imam vse to na voljo v svojem okolju. Od nas se pričakuje delo po zadnjih standardih, celo uveljavljanje novih. Preko vlaganja v infrastrukturo in strokovnjake skušajo Katarci kompenzirati majhno populacijo, iz katere ustvarjamo izbrane vrste. Tako polnimo kvantitativno vrzel." Izkoriščanje?No, slika o delavcih v Katarju je danes tudi zaradi svetovnega prvenstva precej drugačna. Vtis je, da gre za državo, kjer izkoriščajo revne, da so delovni pogoji v Katarju zanje nemogoči. Kaj je resnica? "Kje se začne izkoriščanje? Nikoli se nisem vozil po gradbiščih in ne vem, v kakšnih pogojih delajo tam. Tu so poleti izjemno visoke temperature in za nikogar ni prijetno. Izredno veliko se gradi in žal so bile med gradnjo stadionov tudi nesreče. Govori se o številkah, do katerih bi bil zelo zadržan, saj si ne predstavljam, na kak način in po kakšnih kriterijih so to izračunali ... Nimam posebnih simpatij do Katarcev, a vendar je po mojem mnenju v svetovnih medijih veliko pretiravanja in enostranskega poročanja o življenju v Katarju. Večina teh, ki poročajo, ni nikoli stopila v to državo. Zdi se, da delajo zgodbe na podlagi starih filmov, kjer Arabci jahajo kamele, spijo v šotorih in prestopnikom sekajo roke. Veliko je seveda tudi informacij, ki prihajajo iz te regije, a vendar ne moremo enačiti vseh tukajšnjih držav. Katar se zaradi majhnosti in večinsko tuje populacije ne more primerjati z nobeno drugo državo. Najbrž ni najbolj priljubljeno povedati, a strinjam se z Infantinom (predsednikom Fife, op. p.) o dvoličnosti zahodnega sveta. Na eni strani blatijo dobro ime Katarja, na drugi strani tukaj kujejo velike dobičke. Podjetja z Zahoda tukaj zaposlujejo delovno silo z Vzhoda. Katarcev je 350.000 in v svojo državo so spustili več kot dva milijona tujcev, delavcev z vsega sveta. A jih lahko krivimo za vse?" se sprašuje Jagarinec. Nestrpnost?Državi se med drugim očita nestrpnost. "Sam bi pa rekel, da so Katarci precej tolerantni do drugačnosti. Tu je en velik festival različnih kultur. Ni narodnosti, ki tukaj ne bi bila nastanjena. Zato se vsi, ki nismo domačini, počutimo manj tujce kot v kakšni drugi državi. Tukaj domačinov ne srečamo prav pogosto. Z nekaj pretiravanja - pravega Katarca večinoma srečam šele na letališču, ko prečkam policijsko kontrolo ... Si predstavljajte Maribor, ko bi sprejeli milijon Arabcev? Doha je odprta bistveno bolj kot katerakoli prestolnica v razviti državi. Katarci sicer ne smejo v hotel na pivo, medtem ko jaz lahko grem tja kadarkoli. Lahko jem svinjino, če si to res želim, tudi k maši se lahko odpravim. Med svetovnim prvenstvom so se pa sploh odprli za navijače, ki imajo tukaj kar malo Ibizo sredi puščave. Glasba, alkohol, fešta - in tudi tisti, ki jih pritegne isti spol, se ne pritožujejo nad gostoljubnostjo. Sam čutim spoštovanje do različnosti. Seveda so pa tukaj oni, ki postavljajo norme - in najprej je treba spoštovati njih. Kdo smo mi, da jih prepričujemo, kako bi morali živeti v lastni državi? Sem nikogar niso pripeljali v kletki. Če se obnašamo v skladu z lokalnimi pravili, tudi normalno živimo. Je pa res, da tukaj ni samo pravic, so tudi dolžnosti. Živim v kraljevini, a čutim se dovolj svobodnega. Jutri lahko odidem." Kaj bo jutri?Kakšna je prihodnost nogometa v Katarju? Pet tisoč nogometašev je imelo na voljo osem najnovejših stadionov z vso spremljevalno infrastrukturo. Tega ne potrebujejo in tega tudi ne bodo uspeli izkoristiti. V zadnjih letih so v Katar hodili klubi na priprave. A to je posel za kak zimski mesec, nič več. Jagarinec: "Zimske priprave so tukaj že več let običajne za evropske klube. O infrastrukturi pa - tudi sam sem si ob prihodu pred desetimi leti postavil cilj, da ostanem do svetovnega prvenstva v nogometu, ker bo to tukaj vrhunec. A dlje kot sem v Katarju, bolj se vidi, da so njihovi načrti dolgoročni, da je tudi to prvenstvo ena od stopnic, po katerih se sprehajajo. Ne, oni se ne zaustavljajo, zdaj kandidirajo za olimpijske igre. Pretirano jih ne boli glava, če njihova športna infrastruktura ni pogosto v uporabi. Marsikaj so tukaj že postavili in potem čez leto dni porušili, ker so dobili novo zamisel. Z denarjem nimajo težav, čeprav se zdi, da več ne razmetavajo kot v preteklosti. Kmalu bodo imeli azijsko nogometno prvenstvo, sledijo azijske igre. Predvsem jim je pomembno, da so konkurenčni v zalivu in v Aziji. Sicer je eden od ciljev, da se na naslednje svetovno prvenstva v Mehiki, ZDA in Kanadi reprezentanca uvrsti na zaključni turnir. Takrat bo prvič sodelovalo 48 reprezentanc, kar seveda daje Katarju realne možnosti."Kako dolgo še Jagarinec ostaja v Katarju? "Veliko stvari se tukaj zgodi že v enem letu, tako da dolgoročnih odločitev več ne prejemam. V Katarju se počutim varno, delodajalci me spoštujejo in mi zaupajo. Zato sem nenazadnje še zmeraj tukaj. Uspel sem se obdržati na dolgi rok in sem samozavesten glede tega, da sam odločam o svoji službi. A vendar, še vedno je to šport in nikoli se ne ve ... Res sem se imel po prvenstvu namen vrniti v Slovenijo, a so me povabili, da ostanem del projekta uvrstitve na naslednje svetovno prvenstvo. Povečala se mi je tudi družina in za zdaj se nad življenjem tukaj ne moremo pritoževati. A vendar se mi kot Slovencu, ki ve za Triglav, vinske ceste, travnike, jezera, ta katarska gradnja še vedno zdi kot življenje na veliki maketi. Kot turistu za kak teden država hitro postane mamljiva, a na dolgi rok ugotoviš, da ji manjka duša. Žal vsega ne moremo imeti. Če bi imel doma tako službo, če bi delal pod takimi pogoji, potem bi vsako jutro na poti v službo prepeval." Katar je nogometni palček in prvi cilj še vedno ostaja konkurenčnost v Aziji, vse nad tem je presežek. Pravila v nogometu so strožja kot v rokometu, kjer so uspeli na račun naturalizacije igralcev. Tega v nogometu ni bilo. Na dolgi rok ugotoviš, da državi manjka duša. Žal vsega ne moremo imeti.

(POGOVOR) Tomi Jagarinec, Slovenec v Dohi: Kot da Katarci še zmeraj jahajo kamele in živijo v šotorih

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano