Član NK Maribor je Milan Dremelj od leta 1967, ko je dobil člansko izkaznico številka 3. Skupaj z bratom jo je kupil, a je on imel malce več sreče, saj ga je "povozil" s člansko dvojko. "Pokojni gospod Žagar pa je bil številka 1 v dolgi vrsti članov štajerskega ponosa. On je leta 1966 prinesel iz Nemčije fanfare, ki smo jih navijači nosili na tekme, pobreški gasilci pa so imeli sirene," se starih časov spominja Mariborčan Milan Dremelj, ki se pohvali, da ima vse značke kluba iz Ljudskega vrta.
Od leta 1960 je na vsaki tekmi. Za nogomet ga je navdušil brat Jože, ki letos praznuje 80 let. "Z njim sem začel hoditi na tekme. Leta 1958 me je prvič peljal na tekmo Železničarja, saj smo stanovali na desnem bregu Drave. Najprej sem navijal za ajzenpon, nato pa za Maribor, potem ko sta se kluba združila. Navijač Maribora sem od osmega leta. Imam tudi značke vseh klubov, ki so igrali z Mariborom evropske tekme."
Milan Dremelj je bil nogometaš, kasneje pa je vodil pet nogometnih turnirjev v taborski dvorani. Mariborski Talci so bili takrat zelo dobri, saj se še dobro spomni, da so bili prvi na kultnem jugoslovanskem turnirju v malem nogometu Kutija šibica. "Moj prvi klub, za katerega sem igral, je bil v Marjeti na Dravskem polju, potem pa sem po združitvi igral za Dobrovce, ko smo napredovali v višjo ligo. To je bilo v sezoni 1974/75, tam nekje po vojski." Tudi v sindikalnem malem nogometu je bil aktiven, ko je igral za Mariborsko livarno. V njej je bil Dremelj zaposlen 40 let. V Pekrah je bil 20 let v nogometu kot odbornik in 15 let pri NK Pobrežje. "Nisem več. Prve ekipe ni več, zdaj so tam samo pionirčki. Dobili so sodobno infrastrukturo za mladino, kar je najbolj pomembno. Imajo pa velike ambicije, da bi prišli tudi do članske ekipe," je zadovoljen strasten navijač iz Ulice kneza Koclja, ki je vse življenje povezan z nogometom.
Popolna evidenca z izpiski o vsaki tekmi
Spremljal je Maribor od druge do prve jugoslovanske lige in potem ves čas v samostojni Sloveniji. Katero obdobje se je Milanu Dremlju najbolj vtisnilo v spomin oziroma, kdaj je bil Maribor najboljši? "Leta 1999, ko smo šli v ligo prvakov. Po zadnji tekmi v kvalifikacijah proti Lyonu, sem se jokal. To mi je najbolj ostalo v spominu." Ima popolno evidenco, izpiske vsake tekme v drugi in prvi jugoslovanski ligi.
"Pokojni Pirc (Bogdan Pirc, op. a) v starih časih, v novejših pa Branko Horjak, Matjaž Kek, Kliton Bozgo in Marcos Tavares, normalno," našteje njegove nogometne ljubljenčke. Kaj pa Tomislav Prosen, mnogim je sedel v srce? "Prej sem naštel napadalce, on je pa od vezistov najboljši." Pojasni, da je bil selektor državne reprezentance najprej "for", na koncu pa zadnji zvezni. Najbolj jih je krasilo to, kar navijač vijolic zdaj najbolj pogreša. "Da igra ekipa s srcem za Maribor. Domačini so igrali s srcem, zato so se bolj borili na igrišču, tujci pa igrajo za denar. Od kar je klub kupil Turek, ni več NK Maribora. Dobro, to je tudi Zaho rekel (Zlatko Zahovič, op. a.), ampak kolegi me zafrkavajo, da je to zdaj NK kebab. Jaz pa jim rečem, da sem bil vedno za Maribor in tudi bom." In nadaljuje: "Menjava trenerjev je tudi slaba za klub. Žuti (Radovan Karanovič, op. ap) je menjal tri igralce, pa je naredil napako. Pusti ekipo skupaj, ko zmaguje. Preveč igralcev se je zamenjalo v zadnjem času.Tudi Zaho je delal napake, ampak njemu kapo dol."
Od trenerjev pa na prvo mesto po igri in rezultatih postavlja Bojana Prašnikarja. "On je alfa in omega. Tudi Kek ni bill slab trener, samo so ga viole po domače rečeno ... Krunoslav Jurčić mi je tudi bil všeč, ampak je bil pri nas kratek čas. Trener, ki je prišel zdaj (Feđa Dudić, op. a.), je z Radničkim naredil dobre rezultate v Srbiji. Bil je v Evropi, pa Sarajevo je treniral in Velež, tako da kot trener ima izkušnje. Đalović pa nič ni imel razen dveh naslovov, potem ko je dobil že uigrano ekipo. Pri Rijeki je bil gasilec." Stike ima tudi z drugimi navijači. Morda zato ve kaj več o dogajanju na treningu in incidentu po njem. "Trener v Slovenski Bistrici mi je rekel: 'To se dogaja, ampak to bi morali rešiti ne zunaj, ampak v garderobi.' Tudi jaz sem igral, pa sva se včasih spričkala s trenerjem. Najboljša igralca morata igrati, ampak ju kaznuj denarno."
Srce zaboli, ko Maribor crkne
V sedanji ekipi mu je še vedno všeč Jan Repas, ampak vsi igralci so po njegovem fizično slabo pripravljeni. "Igralci proti koncu tekme fizično popustijo. Stari Simonič in Simka (Vojislav Simeunović, op. a.) sta pošiljala igralce na Kalvarijo na 'štenge', tako da so bili fizično pripravljeni, ker so leteli gor in dol, potem pa čez park v Ljudski vrt. Zdaj pa Maribor crkne zadnjih 20 minut, tako da me srce boli, ko to vidim. Lepše bi bilo za Juga, če bi večkrat boksal žogo. Najbolj šibek pa je Maribor v obrambi."
Milan Dremelj pohvali infrastrukturo v Ljudskem vrtu in pove: "Od nekdaj sem na stari tribuni, levo od novinarjev. Naša družba navijačev je ves čas na tem sektorju. Skupaj smo kupili sezonske vstopnice, da smo lahko tudi po spremembi na tribuni skupaj. Tam se tudi družimo. Vse dobro poznam in oni mene. Še deset takšnih nas je, ki skupaj navijamo, veliko pa je že pokojnih." Odkar je bila obnovljena tribuna, ima sedež številka 25 v 14. vrsti, sektor E. Nasmehne se po malo zbadljivem vprašanju, ali bodo "upokojili" tudi njegov stol po vzoru najzaslužnejših igralcev, po tem ko ga več ne bo. "Lahko bi ga, po toliko letih, kar sem tukaj."
Zelo ga moti, da viole prekinjajo tekme. "Na primer, zadnjih 10 minut smo na lanski tekmi napadali, da bi dali gol. Ko je naš igralec prodiral proti golu, so oni spustili rakete. Sodnik je potem prekinil tekmo, ki smo jo izgubili. To škodi Mariboru."
Največja sramota pa je za Milana Dremlja in kot pravi tudi za viole, da ne pojejo uradne himne Gorazda Elviča Heja hej viole iz leta 1992, ampak samo navijaške pesmi. "V obdobju komentiranja Smiljana Krežeta je bila po vsakem golu himna.Od takrat, ko je to prevzel Šalca (Matjaž Šalamun, op. a.), tega ni več."
