(POGOVOR) Judoist, trener, fizioterapevt, oče (in olimpijec?) Vito Dragič: Nastop v Parizu bi bil vrhunec športne poti

Slovenska reprezentanca v judu se v teh dneh odpravlja na svetovno prvenstvo v uzbekistanski Taškent. Med petimi borkami in štirimi borci je tudi večkratni slovenski prvak Vito Dragič, judoist bistriškega Impola, ki bo v Taškentu nastopil v kategoriji nad 100 kilogramov.Že v otroštvu je bilo bolj kot ne jasno, da se bo Dragič zapisal judu. Ko mu je bilo pet let, je prvič stopil v telovadnico, v kateri so vadili judoisti Impola. Vzornika mu ni bilo treba iskati - njegov oče Baldo je bil odličen judoist, član ekipe Impola, ki je leta 1975 osvojila naslov jugoslovanskega prvaka, stric Franc Očko pa je leta 1979 osvojil naslov evropskega mladinskega prvaka, nato pa v letih 1980 v Moskvi in 1984 v Los Angelesu nastopil na olimpijskih igrah. Normalno je, da se zgledujem po očetu in stricu, ki sta mi pomagala in mi še pomagata na moji športni poti, sicer pa je moj največji vzornik v svetu juda serijski olimpijski, svetovni in evropski prvak v najtežji kategoriji, Francoz Teddy Riner, pojasni Dragič.Vrnitev po sedmih operacijahVito Dragič, ki je na svoji športni poti doživljal vzpone in padce, je pred dvema letoma nameraval skleniti tekmovalno pot. Moja velika želja je bila, da nastopim na olimpijskih igrah leta 2020 v Tokiu. Ni se mi izpolnila, razmišljal sem o koncu tekmovalne poti, s čimer bi imel več časa za družinsko življenje, delo - po poklicu sem diplomirani fizioterapevt - in za trenersko delo v JK Impol. Toda v meni je še vedno tlel nek nemir, ki me je napeljeval k temu, da naj ne opustim tekmovalne poti, naj vztrajam na njej do olimpijskih iger leta 2024 v Parizu. In odločil sem se, da bom nadaljeval. Ko sem julija letos na sredozemskih igrah v alžirskem Oranu v konkurenci odličnih borcev po finalni zmagi nad Alžircem Mohamedom Belrekaajem osvojil zlato kolajno v najtežji kategoriji, sem vedel, da sem se pravilno odločil. Leta 2018 sem na bil na enakem tekmovanju v španski Tarragoni prav tako na dobri poti, da osvojim kolajno, a sem se po napaki v polfinalu moral zadovoljiti s petim mestom. Naslov sredozemskega prvaka v Oranu štejem kot enega od svojih največjih uspehov doslej, je na predstavitvi potnikov za Taškent pred dnevi razložil 29-letni Dragič, ki ga v JK Impol trenira nekdanji vrhunski judoist Filip Leščak, v reprezentanci pa zanj skrbi Gregor Brod.Štirikratnemu najboljšemu športniku Slovenske Bistrice poškodbe niso prizanesle in morda so tudi eden od razlogov, da njegova tekmovalna pot ni bila še uspešnejša. Prestal sem sedem operacij, eno na ramenu, druge na kolenih. Ni bilo prijetno, vsaka je pustila posledice, a sem se vselej postavil na noge. Sem pa bolj previden, saj se zavedam, da mi vsak napačen gib lahko škoduje. Zaradi tega sem zelo zadovoljen, da si tekme ne sledijo druga za drugo, da imam med eno in drugo mesec ali dva premora, da se lahko v miru pripravljam. To mi ustreza tudi zaradi tega, ker se je moja družina pred kratkim povečala za novega člana, tako da imam sina in hčer, zato so družinske obveznosti vedno večje. Poleg tega imam tudi delovne obveznosti, kot trener v JK Impol tudi klubske, ne nazadnje pa tekmujem še za klub Sindelfingen v nemški prvi ligi, pojasni 198 cm visoki judoist.V športu ni nepremagljivihDragič je zadnje priprave pred potjo na svetovno prvenstvo opravil prav v Sindelfingnu. Že prej sem bil kot gost JK Oplotnica na višinskih pripravah na Rogli, ki so bile dobrodošle predvsem zaradi tega, ker je bilo tam tudi nekaj težkašev, ki so bili pravšnji kot sparing partnerji. Vse priprave sem dobro prestal, brez poškodbe ali kakršnihkoli bolečin, tako da sem zadovoljen. V Taškent potujem dobro pripravljen in neobremenjen, z željo, da ponovim nastope s sredozemskih iger ali jih še nadgradim. Konkurenca bo izjemna, vsaka zmaga bo prinesla točke, ki so pomembne v kvalifikacijah za olimpijske igre. Na sredozemskih igrah sem dokazal, da lahko premagam vsakogar, da se lahko borim do zadnjega atoma moči, da se v želji po čim boljši uvrstitvi lahko tudi stepem. Te igre so mi povrnile vero v judo. Nepremagljivih v športu ni, pojasni Dragič, ki se je na svetovnih prvenstvih najviše prebil do devetega mesta.Naš sogovornik se zaveda, da bodo na tatamije v Taškentu stopili sami mojstri v belih kimonih. Vsaka napaka bo lahko usodna, čim manj jih bo, lažje se bo prebiti v naslednji krog. Tekmece poznam s številnih tekmovanj. Med njimi so taki, ki sem jih že premagoval, kar povečuje moj optimizem. Vidna uvrstitev bi bila velika stvar, dobil bi tudi veliko točk in bil bliže nastopu na olimpijskih igrah. Te so se mi pred dvema letoma izmuznile iz rok. Upam, da bom imel tokrat več sreče, kajti rad bi tekmovalno pot končal v Parizu, kar bi bil vrhunec moje športne poti. Lepšega slovesa si ne bi mogel želeti. A tudi če bom ostal brez olimpijskega turnirja, bo življenje teklo naprej, je pogovor sklenil Vito Dragič. Športno pot bi rad končal z nastopom na olimpijskih igrahBrez Rusov, Belorusov in Rinerja Izvršni odbor Mednarodne judo zveze je zaradi vojaške agresije Rusije v Ukrajini podaljšal suspenz za tekmovalce Rusije in Belorusije do konca leta, tako da judoistov teh držav ne bo na svetovnem prvenstvu. V Taškentu tudi ne bo prvega zvezdnika svetovnega juda, 33-letnega Francoza Teddyja Rinerja. Desetkratni svetovni in trikratni olimpijski prvak, ki bo kariero nadaljeval do domačih olimpijskih iger v Parizu 2024, si je avgusta na treningu v maroškem Rabatu poškodoval gleženj, po poškodbi pa še ni nared, da bi se na svetovnem prvenstvu lahko boril za odličje. Francoski kolos, ki se ga je prijel vzdevek Zver, je na olimpijskih igrah na Japonskem osvojil posamični bron, s francosko ekipo pa zlato.

(POGOVOR) Judoist, trener, fizioterapevt, oče (in olimpijec?) Vito Dragič: Nastop v Parizu bi bil vrhunec športne poti

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano