Nikol' nam ni dovolj: Ni naključij, če se Maribor zadeve loti

Še nikoli NK Maribor ni utišal toliko tekmečevih navijačev. Pa je dal skozi epske bitke. Strašil dortmundsko Borussio na slovitem Westfalnu. V Eindhovnu PSV gnal v podaljške. Šokiral Lyon, da so poparjeni Francozi s tribun kazali sredince. V Kijevu zlomil Dinamo, da so se Ukrajinci spraševali, kaj je to za eno čudo od kluba. Policist s kučmo pa me je v ledenem kijevskem septembru na stadionu previdno vprašal, zakaj imamo enega, ki smo ga oklicali za Zidana. Čeprav ni bil grande Zidane, ampak je tip v Uefinem zapisniku brez strešic opazil našega grande - Židana. A nikdar ni zarezala takšna tišina, kot je tistega škotskega večera pred desetimi leti, ko se je v Glasgowu nagnetlo 58 tisoč navijačev Celtica. In tisočkrat manj viol.Bil je 26. avgust 2014, ja, točno na današnji dan pred desetimi leti, le da takrat ni bil ponedeljek, temveč šampionski torek. Glasgowska zgodba nas je že v drugo naučila: kar je v nogometu morda videti kot naključje, to ni. Sploh če se Maribor zadeve loti. Tako kot je mariborska prva zlata generacija potrpežljivo rinila v vrhove in leta 1999 dosegla ligo prvakov, tako so se njeni nasledniki, izbrušeni v zmagah in porazih evropskih lig, vanjo prebili leta 2014.Glasgow, mesto za konce in nove začetkeAh, ta Glasgow ... Maribor se je odločil, da si naposled za svoje vzame kar eno od mest največje nogometne tradicije, poleg Londona najbolj daljnosežne fuzbalske zgodovine. Zgodba prve vijol'čne generacije v ligi prvakov se je tam simbolično končala. Po klofuti moldavskega Zimbruja je Maribor leto pozneje, leta 2001, proti Rangersom dojel, da bo v tedanjem krutem sistemu kvalifikacij liga prvakov za dolgo nedosegljiva. Tekma tu, tekma tam in - konec. Kratka, prekratka so naenkrat postala evropska poletja v Ljudskem vrtu. Toda 25. avgusta 2011 novo mariborsko moštvo v Glasgowu ni več plaho potrkalo na vrata, snelo jih je s tečajev in mimogrede pridalo svoje k stečaju velikana. Gol Daliborja Volaša za prvo od treh evropskih lig moštva izpod Kalvarije je tako razjaril navijače Rangersov, da so jih redarji in policisti vljudno, kolikor se da, metali s sedežev kultnega Ibroxa. Pozabite mit, da se na Otoku devetdeset minut prepeva svojemu klubu. Ne, ko udari Volaš.V povsem drugačne čase je NK Maribor priletel poleti 2014. Na Ibroxu so bili Rangersi takrat druga liga zaradi bankrota, h kateremu je tri leta prej pripomogel Maribor, saj so iz Glasgowa odfrčali nujno potrebni Uefini milijoni. Njihov mestni rival Celtic pa ... štiriperesna deteljica v klubskem grbu nas bo že spravila naprej, so si mislili na Celtic Parku. Ena sama sreča? Zdelo se je že tako, ko pa je Celtic poprej s 6:1 ponižala varšavska Legia, a so Kelti vseeno šli v zadnji krog kvalifikacij za ligo prvakov, ker so Poljaki dali igrat nogometaša, ki ne bi bil smel igrati, ker je vlekel kazen iz prejšnje sezone. Ja, tako kot je Maribor zaradi administrativne napake izgubil svojo čisto prvo tekmo v slovenskem državnem prvenstvu leta 1991, ker je Ante Šimundža igral, čeprav je prinesel kartone s Tabora, iz Železničarja. A v Mariboru zdaj že vemo, da se na koncu vse zgliha in da ni naključij, če veš, kaj počneš. Ali pa, če ne veš, kot niti proti vijoličastim ni vedel Celtic.Fuzbalska različica škotske NessieNK Maribor je imel svojo evropsko finto: prva tekma bolj tako-tako. Za lažno upanje nasprotnika. Rad je igral 1:1, čeprav mu pri tem ni pomagalo pravilo, ki ga je Uefa vmes ukinila. Pravilo, da presodi več golov, doseženih v gosteh, če je skupni rezultat izenačen. In takšen je bil položaj pred zgodovinskim torkom na Celtic Parku, tistih 1:1 iz Ljudskega vrta je Kelte navdalo z varljivim optimizmom. Čeprav so doma potrebovali "le" ničlo, so šli v napad. Ker kdo pa ne bi šel pred tako glasno publiko. Navijači so že prepevali komad skupine Depeche Mode, ki si ga je še mesto ob Dravi pozneje vzelo za svojega, mu pridalo štajerski štih in nekaj harmonike, da je v Ljudskem vrtu donelo "vsaka zmaga, vsaki gol, nikol' mi ni dovolj!" V Glasgowu je bil originalni "I just can't get enough" le domači privid. Fuzbalska različica škotske Nessie.Mariborčani so vedeli, da bodo tribune gnale gostitelje. Trener Ante Šimundža je vedel. Športni direktor Zlatko Zahovič je vedel. Le zdržati je bilo treba. Ni problema, tu so bile izkušnje Jasmina Handanovića, Aleksandra Rajčevića, Mitje Vilerja, Željka Filipovića, Aleša Mertlja, Agima Ibraimija, Marcosa Tavaresa. Fantov, ki so tri leta prej utišali Ibrox. In Maribor je imel napadalca, ki je do dandanes ostal najboljši strelec kvalifikacij za ligo prvakov. Mariborski Brazilec Tavares 16 golov, Izraelec Zahavi 15, pravi večna lestvica. Le en pravi trenutek je bilo treba dočakati, eno hladnokrvno eksekucijo priložnosti pred škotskim golom. Čakaj, čakaj, čakaj ... in napočila je 75. minuta. Brazilec, Slovenec, Mariborčan, kapetan je udaril po žogi in ta je v lahnem loku sedla v mrežo. To je to! No, ne še, ampak tisto so bili časi, ko je bil Jasmin Handanović v golu zid, če se je tako odločil. Da je bilo petnajst minut in še štiri minute sodnikovega podaljška pozneje to - res to! V zgodovino so na Celticovem terenu šli še Marko Šuler, Petar Stojanović, Dare Vršič, ki ga je zamenjal Damjan Bohar, Jean-Philippe Mendy, namesto Tavaresa je zadnje minute igral Amir Dervišević.Strel, kot da bi bilo spet leto '99Leta 2011 evropska liga iz četrtega kroga kvalifikacij. Leto pozneje iz play-offa za ligo prvakov. Tretjo sezono enako in še evropska pomlad. Četrto leto pa - liga prvakov! Ciljano, torej, z malo sreče, tako je Zlatko Zahovič v noči vnovičnega slovenskega slavja na Škotskem pojasnjeval, zakaj v nogometu in v Mariboru ni naključij. Škoti so bili bledi, kot da so videli prikazen, ne Damjana Boharja, ki je bil na tekmi še dolgolasec, po tekmi pa gologlav. Obljuba je padla že pred sezono - če gremo v ligo prvakov, me pobrijte. Nizozemec v škotskih vrstah, že tedaj odlični, pozneje sijajni branilec Virgil van Dijk se je obupano prestopal, svojo naslednjo ligo prvakov je videl šele leta 2018 s prestopom v Liverpool. Doma na letališču, ja, takrat smo v Mariboru še imeli uporabno letališče, so se navijači počasi že zbirali, da junake pričakajo z ognjemetom. Sanjarilo se je o možnih razpletih žreba v mondenem Monaku, ki je vijoličastim nato prinesel Chelsea, Schalke in Sporting iz Lizbone. Tavares pa se je še vedno čudil svojemu strelu z desnico. In, saj ga poznate, prisegal, da mu je Bog pomagal dati gol.Gol, ki je s parabolo spominjal na strel Stipeta Balajića proti Lyonu 25. avgusta 1999. Na včerajšnji dan pred četrt stoletja, le da ni bila nedelja, temveč nepozabna sreda v režiji trenerja Bojana Prašnikarja. Šimundža je v Ljudskem vrtu Francoze s prvim zadetkom načel. Balajić jih je strl. Tista postava letnika '99 je zdaj - oprostite, še vedno čili fantje - že za nogometne zgodovinske čitanke: Marko Simeunović, Marinko Galić, Geri Čipi, Muamer Vugdalić (Suad Fileković), Marinko Šarkezi, Gregor Židan, Dejan Djuranović, Simon Sešlar, Stipe Balajić (Amir Karić), Ante Šimundža (Dalibor Filipović), Kliton Bozgo. Leta 2017 je z vijoličastimi ligo prvakov dočakal še Darko Milanič. Bilo bi nepošteno, če je ob vrnitvi v Ljudski vrt ne bi še on. In zdaj ... čakamo. Sedem let čakamo na novo evropsko jesen Maribora, na skupinski del ene od treh Uefinih lig v Ljudskem vrtu. V trenutni realnosti bo tudi konferenčna liga dobra. Pride v četrtek proti Švedom?

Nikol' nam ni dovolj: Ni naključij, če se Maribor zadeve loti

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano