Na krilih gledalcev nam je uspel izjemen met, je na današnji dan, pred natanko dvajsetimi leti od ponosa žarel takratni trener celjskih rokometašev Miro Požun. Celjani so namreč na povratni tekmi osmine finala lige prvakov nadoknadili kar 13 golov zaostanka, ki so si ga pridelali na prvi tekmi z Ademar Leonom. Tekma je poseben pečat dala tudi nabito polna dvorani Zlatorog, ki je ravno s tisto tekmo doživela svoje odprtje. 5.500 srečnežev, ki si je obračun proti Špancem ogledalo v živo se kar ni moglo načuditi preobratu, gotovo enemu največjih v slovenskem športu.
Ko je pri rezultatu 34:21, ki je Celjane vodil Celjane v četrtfinale, levo krilo Špancev Juan Garcia nekaj sekund pred koncem tekme pobegnil v protinapad in se sam znašel pred golom Dejana Perića, je vsem v dvorani zastal dih, a je žoga s Perićevo pomočjo zadela spodnji zunanji del mreže in slavje se je lahko začelo. Poleg Perića sta blestela še Sergej Rutenka in Renato Vugrinec, ki sta dosegla po devet golov, Edvard Kokšarov jih je dodal pet, Matjaž Brumen in Miladin Kozlina pa sta zabila po štiri. Kakšna ekipa!
"Svoje sta pristavila še sodnika, ki sta bila bolj naklonjena domači zasedbi," je trener gostov Manuel Cadenas po koncu tekme bentil nad sodnikoma. Takratno slavje v povsem novem Zlatorogu je bilo veliko in nepozabno, nihče pa si verjetno ni niti predstavljal, da bodo Celjani v tisti sezoni šli vse do konca in osvojili naslov evropskih klubskih prvakov in prestižni evropski superpokal. Boljšega odprtja si za Zlatorog, ki je bil v tistih časih ničkolikokrat razprodan, v Celju ne bi mogli želeti. V takšen preobrat, je priznal po tekmi, ni verjel niti takratni predsednik kluba Tone Turnšek, v Večeru pa smo zapisali, da smo po nogometni pravljici iz prejšnjih let zdaj dobili še rokometno.
