V NK Maribor so v nedeljo po osmih mesecih dela v Ljudskem vrtu uradno odslovili trenerja Boštjana Cesarja. To je bila enajsta menjava trenerja pod Kalvarijo v zadnjih desetih letih in druga v obdobju, ko niti pri 16-kratnih državnih prvakih vlečejo turški odločevalci. Ko so se jeseni zahvalili klubski legendi Anteju Šimundži, so deloma presenetili z izbiro slovenskega snovalca taktike, za nameček so izbrali zelenca, ki ima sicer bogat življenjepis nogometaša, a članske ekipe samostojno še ni vodil. Takrat so napovedali, da želijo nekoga z vizijo, podobno njihovi. Cesarjevo trenersko ekipo sta okrepila njegova nekdanja reprezentančna kolega, Aleksandar Radosavljević in Bojan Jokić, zdaj je odšla vsa trojica nosilcev Slovenije iz generacije, ki je igrala na svetovnem prvenstvu 2010.
Le nekaj dni pred začetkom priprav na novo sezono je pisarna za strokovni štab pod Kalvarijo prazna, kar se v preteklosti ni dogajalo, saj so kljub menjavam glavnih trenerjev v Ljudskem vrtu ostajali nogometni delavci, ki so poznali delovanje kluba. Že med prejšnjo sezono sta namreč odšla pomočnika trenerjev Željko Filipović in Aleš Mertelj. Kakšna bo usoda trenerja vratarjev Jasmina Handanovića, še ni jasno, a njegova vloga v pripravi moštva zagotovo ni poglavitna. Turki so se očitno odločili za čistko, po kateri bo vse slonelo na njihovih ljudeh in njihovih odločitvah. Vsaj ko gre za vprašanje nogometnih odločitev.
Mariborske so le še pisarne in tribune
Mihaelu Mikiću, ki je postal športni direktor pozimi, se pogodba izteka. Ob koncu minule sezone je Hrvat napovedal učinkovito in hitro poletno kadrovanje, za zdaj pa je Maribor ob številnih odhodih, tudi nekaterih nosilcev, pripeljal le enega nogometaša. A Mikićevo slovo, ki se napoveduje, ne bo imelo bistvenega vpliva, saj naj pri sprejemanju kadrovskih potez v preteklih mesecih ne bi imel avtonomije.
Kdor daje denar, bo odločal, je v zadnjih mesecih večkrat poudaril nekdanji športni direktor Maribora Zlatko Zahovič. Pred dnevi je v Večerovem podkastu celo napovedal odhod Acuna Ilicalija iz mesta ob Dravi, saj naj bi bil ta v prvem letu delovanja v slovenskem nogometu pridelal ogromen minus.
Toda vsaj še enkrat bodo očitno poskusili Turki. Če se ne bo zgodilo kaj presenetljivega, bodo v drugi polovici tedna, ob začetku priprav na novo sezono, na vročo klop najtrofejnejšega slovenskega kluba postavili 35-letnega Tugberka Tanrivermisa. Ta je nazadnje vodil St. Pölten v drugi avstrijski ligi, pred tem pa bil dejaven v mlajših selekcijah Rome, Spezie in Galatasaraya, kjer je bil tudi pomočnik glavnih trenerjev.
Tanrivermis za razliko od deseterice trenerjev Maribora zadnjega desetletja z vijoličastimi, slovenskim nogometom ali igranjem na najvišji ravni nima povezave. V tem trenutku to očitno ni (več) pomembno, opevanega vijoličnega DNK-ja v Ljudskem vrtu tako ni več zaslediti pogosto. Turki gredo na vse ali nič - po njihovo in nič drugače.
Če bo to prineslo rezultat, kakor je po nekaj letih to uspelo investitorjem v Celju in v Ljubljani, bo z novim poglavjem klubske zgodovine sprijaznjena publika v Mariboru to sprejela. Kakor je hitro sprejela tudi Ljubljančana Boštjana Cesarja. In kakor je sprejela, da so v pisarnah Ljudskega vrta še vedno isti ljudje, ki so tam bili ob največjih uspehih kluba ter ko je ta zabredel v največjo krizo v poldrugem desetletju. Menjajo se trenerji in igralci, prišel je financer, ostajajo pa zvesti in uspehov željni navijači ter glavni (nenogometni) operativci v pisarnah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
