(INTERVJU) Peter Markovinovič: V vrhunskem športu ni demokracije

Peter Markovinovič je eden najuspešnejših, če ne kar najuspešnejši slovenski trener za mlajše reprezentančne selekcije. Kot otrok slatinske košarke je igral in bil kapetan v Rogaški Slatini, dokler je ta še nastopala v drugi ligi. Odkar se je leta 2011 klub prebil v prvo ligo - in dvakrat nastopil celo v finalu -, pa je Peter Markovinovič skorajda ves čas del trenerskega štaba. Ob asistiranju glavnemu trenerju Damjanu Novakoviću je skrbel za vodenje pogona mlajših selekcij, s pomočjo katerih klub tako vztrajno ostaja del slovenske elite. Leta 2022 je postal tudi glavni trener, se naslednjo sezono v enaki vlogi preizkusil v sosednjem prvoligašu Šentjurju, zadnji dve leti pa spet skrbi za mlajši pogon v Rogaški Slatini. Kdo bi bil boljši za to nalogo, če ne prav on, mož, ki je Sloveniji z mladimi priboril že tri medalje z velikih tekmovanj! Najprej je leta 2019 z generacijo do 18 let osvojil evropski bron, v koronskem letu 2021, ko so velika tekmovanja nadomestili t. i. challenger turnirji z manjšim številom ekip, je bil z novo generacijo U18 zlat, lani z generacijo U20 pa na evropskem prvenstvu srebrn, potem ko je v finalnem boju s Francozi zmanjkal kanček sreče. "Ob teh rezultatih sem še najbolj ponosen na to, da mi je uspevalo z različnimi generacijami," pove Markovinovič, s katerim smo se srečali v mariborski Lukni. Zakaj prav tam? Ker je letos ob vodenju mladinskega pogona v Rogaški Slatini postal tudi strokovni svetovalec v mariborskem Braniku. Ta si je v želji po preboju mariborske košarke kam višje kot le v tretjo ligo poiskal strokovno pomoč pri specialistu za delo z mladimi. Bolj uspešnega strokovnjaka bi na Štajerskem, pa tudi v celotni Sloveniji, težko našli.Peter, kako to, da ste se ob relativno mirnem in uspešnem delu v Rogaški Slatini, kjer ste nenazadnje domačin, odločili pristopiti tudi k mariborski košarki, kjer je v preteklih letih šlo že marsikaj narobe in smo postali nestrpni v želji po preboju kakšnega kluba v prvo ligo? Zakaj bi si človek oteževal življenje in ugriznil v to kislo jabolko?"To mi je velik izziv. Tudi sam sem želel ugotoviti, zakaj je košarka v Mariboru na tem nivoju, kjer je. Kot Štajercu in nenazadnje delavcu košarkarske zveze mi je v interesu, da bi se košarka v Mariboru dvignila. Ne le mesto, cela Slovenija potrebuje dobro mariborsko košarko. Moram pa priznati, da nisem pričakoval tolikšnega števila izzivov v strukturi kluba, organizaciji, pogledih na košarko, ostalih klubih ... Potrebnega bo še ogromno dela. Predvsem pa to ni delo le za leto ali dve. Gotovo bo potrebno dlje, da bo mariborska košarka prišla na nivo, ki si ga zasluži. Maribor mora igrati vsaj prvo slovensko ligo, če ne kaj več."Nam lahko natančneje pojasnite, kakšna je pri tem natančno vaša vloga oziroma funkcija? "Naj najprej razjasnim: v Mariboru oziroma Braniku nisem ne športni direktor ne trener. Sem strokovni delavec oziroma svetovalec, vezni člen med trenerji, članskimi igralci in upravo kluba. Moja odgovornost je, da so trenerji pravilno razporejeni po selekcijah glede na njihovo znanje in izkušnje ter da so igralci, ki so pripeljani, pripeljani z razlogom - torej za mentorstvo mlajšim in za rezultat. Ne skrivamo ambicije, da si želimo čim prej v drugo ligo. In ko bi bili v drugi ligi, že moramo pripraviti teren za naskok na prvo ligo."A tudi ko Branik skozi celotno sezono blesti v svojem, vzhodnem delu tretje lige, mu preboj v drugo ligo kot po pravilu na zadnji stopnički končnice prepreči ekipa z zahodnega dela. Od kod to prekletstvo zahodnih ekip? So res toliko močnejše?"Če nam ustreza ali ne - že nekaj časa je zahod močnejši. To se dogaja tako v mlajših kategorijah kot tudi v članskih ekipah. Ne bom rekel, da so razlog izključno finance, dejstvo pa je, da ekipe na zahodu vlagajo več. Trenerji in igralci so bolje plačani. Primer: proračun Ajdovščine, ki je prav tako v tretji ligi, je trikrat večji od proračuna Branika. Ni vse v financah, a to je velik dejavnik, zakaj je zahod boljši." Če torej strneva: vse se začne in konča pri denarju? "Žal brez finančne podpore oziroma nekega dolgoročnega pokrovitelja Mariboru oziroma Braniku ne bo uspelo, pa če bi imel še ne vem kakšnega trenerja."Vi pa kot trener delujete izključno v Rogaški Slatini?"Tako je, tam sem vodja mladinskega pogona, še vedno pod pogodbo. Moje delo tam in tukaj se razlikuje. V Rogaški Slatini sem trener, sem bolj na parketu, tukaj pa predvsem delim svoje znanje in izkušnje."Pogosto neuspeh Branika ali mariborske košarke, da ji ne uspe preboj v prvo ligo, kjer je že pet štajerskih klubov iz manjših krajev (ob Rogaški še Laško, Podčetrtek, Šentjur in Polzela), pripisujemo temu, da se v manjših krajih ves športni potencial vlaga v košarko, v Mariboru pa se občinski in sponzorski denar, mladi športniki in infrastruktura razpršijo v nešteto športnih panog. Kako komentirate to teorijo? "Mislim, da to ni ključni dejavnik. Maribor je vendarle drugo največje mesto v Sloveniji. Če ga primerjamo z največjim, Ljubljano, ima ta praktično vse aktualne državne prvake v malodane vseh ekipnih športih - nogometu, košarki, rokometu, odbojki, hokeju ... Glede tega torej Maribor zaostaja. Seveda razpršenost športov in posledično financ mariborski košarki ne gre v prid. Če pa pogledamo omenjena manjša prvoligaška mesta, se od tam lahko marsikaj naučimo: denimo tam košarko večinoma vodijo vplivni posamezniki in ni veliko demokracije. En človek načeloma odloča o vsem. Ali pa največ dva. In zaradi tega se boljša košarka igra na periferiji."Torej v športu je pomembno imeti eno avtoritativno osebo, ki odloča bolj ali manj sama?"Da. Saj potrebuješ ekipo, da vse izpelješ, a v njenem imenu mora odločati en posameznik, ki pove, kako bo. V vrhunskem športu ni demokracije."Kako pa gledate na razpršenost klubov; tudi če odštejemo rekreativne, so v mestu štirje klubi, ki imajo mlajše selekcije (AKK Branik, ŽKK Maribor, KD Maribor mladi in KD Borut Besedič Čiro), če bi prišteli še Miklavž kot nekoč, je številka pet. Pa nihče ni višje od tretje lige. Je toliko klubov za mesto dobro ali slabo?"Oboje. Kot dobro, ker so si konkurenca. Medsebojne tekme oziroma rivalstvo pritegnejo več ljudi. Tudi košarkarji imajo priložnost zaigrati v drugem klubu, če jim prvi ne da priložnosti. Torej ohranjamo širino. A težava je, da so vse to nižjeligaški klubi oziroma da nimamo nekoga v prvi ali drugi ligi. Idealno bi bilo, da ima Maribor enega prvoligaša, enega drugoligaša in nižjeligaše. Slednji bi potem bili sateliti, ki hranijo glavni klub v mestu."Zakaj pa bi imeli drugi klubi interes z boljšimi igralci hraniti glavnega?"Če klubi nastopajo v isti ligi oziroma ligo višje ali nižje, torej kot zdaj, to seveda nima smisla. Če bi bil pa en klub prvoligaš, pa je to že druga zgodba. AKK Branik mora torej z delom in rezultati dokazati, da si zasluži, da mu drugi klubi gredo naproti. Tu ne gre za vadnino, članarino ali košarkarja v selekciji U10. Govorimo o igralcih, ki so denimo v selekciji U16 na širšem spisku reprezentance. Na tak način bi ti talenti ostali v Mariboru, ne pa odhajali v Domžale, Olimpijo, Podčetrtek in podobno, kot se dogaja zdaj."Ne nazadnje ima Maribor v primerjavi z večino drugih "prvoligaških" krajev v Sloveniji prednost, da je univerzitetno mesto. Fantje bi tu lahko do denimo 25. leta ne le igrali, pač pa študirali. Zakaj tukajšnja košarka tega ne zna ali ne zmore izkoristiti? "To, da je Maribor univerzitetno mesto, lahko košarka izkoristi šele, ko bo klub vsaj v drugi, če ne v prvi ligi. Tretja liga pač ni magnet, zato študent še vedno raje gre v prvoligaške Rogaško, Podčetrtek, Zlatorog, Polzelo, Šentjur ... Bo pač porabil nekaj več časa za vožnjo, a bo igral dva nivoja višje."A danes se za mlade talente klubi ne borijo več denimo le s Krko in Olimpijo, niti ne več s celo Evropo, ampak z ZDA, kjer se je študentska liga NCAA s plačevanjem igralcev povsem odprla. Nenazadnje tam igrajo številni vaši nekdanji varovanci, s katerimi ste osvajali medalje na velikih tekmovanjih mlajših selekcij ..."Ja; iz generacije 2004/2005, s katero smo lani postali evropski podprvaki, je kar šest od dvanajstih košarkarjev v ligi NCAA. Amerika je res postala obljubljena dežela za vse košarkarje. Tam se vrtijo zneski, ki si jih mi niti ne predstavljamo. Gre za zneske, ki so višji od plač nogometašev v prvi slovenski ligi."Jim Cedevita Olimpija lahko konkurira?"Ne. V NCAA se zasluži tudi dvakrat več kot v Olimpiji. Denimo en košarkar iz srbske Mege je podpisal za dva milijona evrov na sezono. To pove vse."Mora košarkarsko Evropo to skrbeti?"Morda še eno leto - ker se je to odpiranje začelo pred tremi -, potem bo pa slej kot prej masa teh košarkarjev, ko bodo končali štiriletno študijsko pot, začela prihajati nazaj."Bo pa to še vedno, grdo rečeno, odpadek ..."No ... 536.000 študentov - razdeljenih seveda čez štiri letnike - bo letos igralo študentsko ligo v ZDA, na naboru lige NBA pa jih bo izbranih samo 90. 130.000 jih vsako leto konča študij in so na razpolago za igro v drugih klubih, tudi evropskih. A težava nastopi, ker se Slovenec v ZDA navadi na vsaj petkratnik slovenske povprečne plače. Kako bo ta igralec, vajen precej višjega standarda, reagiral?A ga bo minilo do igranja košarke?"Mislim, da bo predvsem iskal denar, ki ga je vajen - ali bo to Azija, Rusija ..."Ali pa se bo z znanjem in perfektnim angleškim jezikom, ki ju bo dobil v ZDA, tam odločil iskati službo?"Saj računica tu ni težka. Če si oče 18-letnega perspektivnega fanta, ki dobi takšno priložnost za izobrazbo in plačo za igranje košarke v eni najbolj razvitih držav na svetu, nimaš kaj razmišljati. Znesek je v večini primerov za štiri leta dogovorjen, šolnina pokrita, stanovanje in hrana plačana ... Tudi če mladeniču ne uspe košarkarski preskok, s 23 leti pride nazaj z ameriško diplomo, brezhibno angleščino in, če je priden, z dovolj denarja na računu, da reši stanovanjski problem."Ali imate trenerji s košarkarji, ki vedno mlajši prihajajo do večjih količin denarja - ne nazadnje pa v ZDA že kot najstniki igrajo pred več tisoč navijači -, kakšne disciplinske težave?"Ne, za zdaj ne. Slovenski košarkarji so zelo prizemljeni, ne poletijo v nebo. Vendarle je splošni standard življenja v Sloveniji dober, zato znamo barantati tudi z malo večjimi vsotami. S tem imajo več težav košarkarji z južnega Balkana, kjer je standard življenja nižji."Kako pa to, da Slovenija v zadnjem času dosega toliko uspehov in medalj z mlajšimi selekcijami, tako moškimi kot ženskami? V zadnjih letih je uspehov toliko, da jih je že težko našteti. Samo letos so se tri selekcije vrnile z medaljami okrog vratu ... "V zadnjih petih letih je res neverjeten preskok. Če smo na tisto svojo medaljo iz leta 2019 čakali skoraj dvajset let, je v zadnjih petih, šestih letih res prava inflacija medalj. Zasluga gre košarkarski zvezi in predvsem Mirku Jurjavčiču, vodji reprezentanc in projektov mlajših starostnih kategorij, ki je vzpostavil res dober sistem dela, izbire selektorjev in dela kondicijskih trenerjev. Prav slednje je bilo dolga leta naša največja rezerva. Mi smo nekoč prišli na prvenstvo ter bili tehnično in taktično solidni, a fizično pod nivojem ostalih reprezentanc. Zdaj, ko smo to popravili, pa ... Evo, rezultati. Nenazadnje tudi s tukajšnjimi trenerji: Robert Stojković (ŽKD Maribor) in Aleksandar Čikić (AKK Branik) sta z dekleti U16 postala evropska podprvaka, trener za fizično pripravo, naš Slatinčan David Drame (ŽKD Maribor), pa je osvojil bron na svetovnem prvenstvu fantov U19. Sploh pri dekletih je opazen velik preskok; deset let so se borile za preboj iz divizije B v divizijo A, zadnji dve leti pa ... medalja! Napredek je neverjeten. Delno ga lahko pripišemo hitremu in uspešnemu selekcioniranju. Če je že majhna, pa je to, kar se tiče pregleda nad selekcijami, za Slovenijo tudi nekakšen plus. In še ena zadeva je: več talenta dobimo, kot smo ga v preteklosti."Kako mislite več talenta?"Če pustimo ob strani Luko Dončića: kdaj smo nazadnje imeli kakšnega 18-letnika v evroligi?"Vem samo, da par let po Dončiću sploh nismo imeli igralcev v evroligi ..."No, zdaj pa imamo 18-letnega Stefana Joksimovića iz Baskonie (sina nekdanjega reprezentanta Nebojše Joksimovića, op. a.). Naslednji primer velikega talenta, ki ga morda širša javnost ne pozna, je pri dekletih Slatinčanka Anais Gobec. Čeprav je dve leti mlajša, ima pri U16 boljšo statistiko, kot jo je imela Nika Barič - pa vemo, kakšno kariero je slednja ustvarila. Torej talentov je več."Kako pa je potem s prehodom med člane? Ali so ti fantje, ki so z vami osvajali medalje v mlajših selekcijah, zdaj tam, kjer se je pričakovalo, da bodo?"Zanimivo pri teh rezultatih je naslednje: še najmanjši uspeh sem imel z generacijo 2002/2003, a iz nje prihaja največ članskih reprezentantov: Žiga Daneu, Robert Jurković, Saša Ciani, Tibor Mirtič, Luka Ščuka. Je pa res, da je bilo v tej generaciji ogromno visokih igralcev (že med omenjenimi ni nižjega od 205 cm, op. a.). Vse te visoke igralce sem zaradi njihove perspektive izbral na evropsko prvenstvo, zaradi česar pa nam je manjkalo branilcev, posledično nismo posegli po medalji. A dolgoročno smo s tem poskrbeli za njihov razvoj in slovensko člansko reprezentanco."A trenerjem, ki delajo dolgoročno, sploh priznavamo dovolj zaslug? Vemo, da so trenerji - v slogu modernega načina življenja - načeloma ves čas pod rezultatskim pritiskom, zato se išče instant pot do uspeha. Tistih, ki pa so razvili kakšnega igralca, se pa le redko spomnimo ..."To je res ... Morda trenerjem ostane predvsem lastno zadovoljstvo. Tako je denimo tudi z mojim izzivom, da dvignemo nivo košarke v Mariboru. To bo tudi meni v novi vlogi strokovnega svetovalca v zadovoljstvo. Da ni le parket in igrišče, ampak en širši projekt."V kolikšno zadovoljstvo pa so vam osvojene tri medalje z mlajšimi selekcijami? "Najbolj ponosen sem na to, da sem vse tri medalje osvojil z različnimi generacijami. Bron na EP 2019 z U18 sem dosegel z generacijo letnika 2001. Iz nje smo je članska reprezentanca dobila Gregorja Glasa, Žigo Samarja, Bineta Prepeliča ... Zlato reprezentanco U18 na challengerju 2021 je sestavljala generacija 2003/2004 s Cianijem in Mirtičem, ki sta tudi prišla do članske reprezentance. Lani pa smo postali evropski podprvaki U20 z letnikom 2004/2005, iz katere je za člansko izbrano vrsto že zaigral Urban Klavžar, blizu sta tudi Sergej Macura in Domen Petrovič. Skratka, to je moj velik notranji uspeh - da nisem z eno generacijo potoval čez selekcije, ampak mi je uspevalo s tremi različnimi ekipami, različnimi nosilci, različnimi kapetani."Če ne bi bilo lige NCAA, kjer so košarkarji praktično celo leto, bi tudi članska reprezentanca najbrž imela več od teh fantov?"Ja. Za reprezentanco je škoda, da so praktično vsi naši visoki igralci, ki bi lahko prinesli rezultat, preko luže."Ironično: zato moramo za centrske položaje naturalizirati - Američane ..."Tako je."Imamo pa v Evropi primer, ki je vse postavil na glavo. Finec Miikka Muurinen je po odličnih predstavah na Eurobasketu iz ameriške srednje šole šel v - Evroligo! Partizan. Poteza stare šole. V nasprotju vsem nepisanim pravilom. Kje je logika?"To je bilo presenečenje tudi za vse nas v košarkarskih krogih. Je pa njegova specifika ravno to, da je prišel iz ameriške srednje šole, ne še kolidža. Morda je razlog prihoda, da bi se rad naučil evropskega sloga košarke. Ugibamo pa lahko tudi, da imata Partizan in Muurinen kak dogovor glede kasnejšega odhoda na kolidž. Morda mu dvigujejo ceno ..." "Maribor mora igrati vsaj prvo slovensko ligo, če ne kaj več." "Najbolj ponosen sem na to, da sem tri medalje na velikih tekmovanjih osvojil s tremi različnimi generacijami"O kričanju staršev in poniževanju otrok Bolj ali manj talentirani otroci in (pre)ambiciozni starši - večna tema, o kateri tudi strokovnjak za delo z mladimi ima kaj povedati. "Vloga starša je v osnovi, da je otrok naspan, sit in umit ter da otroku daje podporo. Pogosto pa se starši ne zavedajo, da otrok v stresni situaciji sprejme samo tri informacije. Če jih dobi že od trenerja ali sodnika, ga kričanje s tribun le še zmede. Če otrok stori napako in se ob soigralcih in eventualno trenerju nanj jezijo še starši, se moramo vprašati, koliko 14-letnikov se ob košarki smeji in uživa. Zadnje čase zelo malo!" Pri tem spomni na rezultate mlajših selekcij z začetka sezone, ko so se tekme zaključevale tudi z več kot sto točkami razlike: "To ni prav. Vem, da se kdaj zgodi. Če želiš, da te drugi spoštujejo, moraš ti spoštovati njih. Nihče mi ne more reči, da se te razlike ne da omejiti. Če ne drugega, svojim igralcem prepoveš protinapade ali vodenje žoge, obvežeš jih denimo desetih podaj pred metom ali nenazadnje naročiš igranje z rokami za hrbtom. Marsikdo reče, da je to ponižujoče, a tudi poraz s sto točkami je."

(INTERVJU) Peter Markovinovič: V vrhunskem športu ni demokracije

Zoran Mijatović

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano