(INTERVJU) Matej Mohorič: Nisem za turneje po pubih, raje sem vedno bližje najboljšim

Kolesarji so že pri koncu počitnic, ki so najbolj sproščen in lušten čas leta. Eni so jih izkoristili za dopust v eksotičnih krajih, drugi za družino, Britanec Geraint Thomas pa je, denimo, dvignil kar precej prahu, ko je priznal, da je s prijatelji pohajkoval po valižanskih pubih. "Zame pa je to najbolj naporen čas. Med letom živim iz kovčka, ni me doma, ni me v Sloveniji. Nikogar ne vidim, ne prijateljev, ne bližnjih. Po sezoni poskušam preživeti čim več časa z otroki, postoriti čim več sponzorskih obveznosti, kakšno medijsko. Komaj čakam, da se vrnem v rutino fokusiranega treninga in tekmovanj. Nisem bil nikjer na eksotičnem dopustu, ker si ga ne morem privoščiti. Absolutno nimam časa. Bil sem le na krajšem oddihu v Avstriji v spa hotelu in v Londonu, kamor sem šel pol poslovno na Rouleur, kolesarski sejem," nam je dejal Matej Mohorič.Za enim glavnim asov Bahrain Victoriousa, v dresu katerega je preživel že šesto leto, je izjemno uspešna sezona, v kateri je izenačil svoje največje število zmag (7) iz leta 2018 in ob Tadeju Pogačarju ter Primožu Rogliču kot član najuspešnejšega slovenskega terceta na svetovni lestvici končal na 20. mestu. Na spomladanskih klasikah je 29-letnemu Gorenjcu ob nekaj lepih uvrstitvah v deseterico tudi smola preprečila odmevno zmago, je pa svojo prvo dočakal na dirki po Sloveniji. Spet je blestel na dirki po Franciji, kjer je ob tretjem etapnem uspehu svet zdrznil s čustvenim nagovorom. Veselil se je še rumene majice na dirki po Poljski in za konec še mavričaste ob naslovu svetovnega prvaka v najmlajši kolesarski disciplini – "gravel".Matej, kam bi umestili letošnjo sezono, je najboljša do zdaj, še boljša kot leta 2018?"Je, ker so bile tiste zmage s tekmovanj nižje ravni. Tudi leto 2021 je bilo uspešno, zmagal sem v dveh etapah dirke po Franciji. Ponoviti je vedno težje kot prvič doseči, presenetiti. Zelo sem garal, zato so iz mene bruhala čustva. Z leti se zaveš, da te stvari niso samoumevne, da so ti trenutki redki in da moraš vsakič več delati za tak dosežek. Pod črto sem zelo zadovoljen s sezono, tudi z delom po Touru. Sicer je bilo spomladi nekaj grenkega priokusa zaradi dveh hudih padcev na dirkah Gent-Wevelgem in po Flandriji, ki sta mi na slednji in na Pariz-Roubaixu, ki sta bila moja glavna spomladanska cilja, prekrižala načrte. Se mi je pa na dirki po Sloveniji odprlo in od takrat sem zmagal v etapi na vsaki dirki, na Poljskem pa še skupno. Na SP v 'gravelu' sem se odpravil na željo našega opremljevalca koles Merida. Zelo močni so na tem področju, imajo dolgo tradicijo, veliki fani so dirkanja zunaj cest. Zelo jih je bolelo srce, ko so morali zapreti gorskokolesarsko ekipo. Iskreno so bili veseli mojega nenadejanega uspeha. Na dirko nisem šel kot favorit. Vedeli smo, da sem fizično vrhunsko pripravljen, ampak brez izkušenj ne moreš vedeti, kaj te čaka. Sem si pa zaupal, ker sem na takšnih cestah odraščal, se že od malih nog preganjal po gozdovih s precej manj zmogljivimi kolesi. Po tej izkušnji in ob dejstvu, da se 'gravel' disciplina hitro širi, bom naslednje leto vozil več teh dirk. Itak je kolesarstvo moj hobi, moja strast, ta disciplina pa še pikico bolj, ker me spominja na otroštvo."Pa lepo bi se bilo pokazati v mavričasti majici ..."Tako je. Že dvakrat sem bil svetovni prvak, med mladinci in mlajšimi člani, ampak vsakič sem leto zatem prestopil v višjo kategorijo in nisem imel priložnosti voziti dirk v mavričasti majici. Ne bom šel tretjič na led (smeh)."Kaj pa mavričasta majica med profesionalci? Drugo leto bo v Švici razgibana trasa, kakšne so vaše ambicije? Koliko jih sploh lahko imate v tako močni reprezentanci ob Rogliču in Pogačarju?"Slovencem nam je po veliko plateh lažje kot tujcem. Smo majhen narod in trenutno v zlati dobi kolesarstva. Imamo tri med prvih 15, 20 na svetu, kar je tudi za velike nacije neobičajno. To moramo izkoristiti. Slovenija še ni imela svetovnega prvaka, upam, da bo že naša generacija to spremenila. Moje sanje so vedno bile zmaga med člani na cesti, je pa to zelo visok cilj. Izzivov se ne bojim, trdo bom garal, a če se ne bo zgodilo, bom to mirno sprejel. Vedno me motivirata delo in pot, ne nujno cilj, tisto je bolj češnja na torti. Naslednje leto je trasa mogoče bolj pisana na kožo Pogačarju, ampak prvenstvo imam v mislih. Letošnje me je malo odvrnilo, ker sem potreboval samopotrditev, ne le jaz, tudi ekipa, in smo želeli biti uspešni po slabšem drugem delu lanske sezone. Ocenil smo, da to SP ni dopuščalo presenečenj, tako težka je bila proga. Zdelo se mi je, da bo v cilj prišel vsak sam, vsi izmučeni, in da bo zelo nevarna, sploh v primeru slabega vremena, kar se je izkazalo za resnico. Še danes trdim, da bi bil moj najboljši rezultat na taki progi med petim in desetim mestom. Fizično nisem bil v formi za zlato kolajno. Rajši sem ciljal na zmago v skupnem seštevku dirke po Poljski ali Beneluksu, kar mi je uspelo. Na tako tehnični progi niti ne bi bil v hudo pomoč Tadeju, ker je šlo iz ovinka v ovinek, iz sprinta v sprint. Vsak je bolj sam, ko se peloton raztegne v dolgo kačo, kolesarji ugašajo drug za drugim. V Zürichu bo drugače, ceste bodo pikico širše, manj tehnično zahtevne, bo pa dirka bolj gorata. Toda najprej se fokusirajmo na del sezone do dirke po Franciji. Naslednje leto je olimpijsko, tudi to je v mojih mislih. Upam, da bo naša generacija razveselila ne le še s kakšno medaljo, ampak tudi z naslovom prvaka."Vaš velik cilj sta največji svetovni klasiki - po Flandriji in Pariz-Roubaix ..."Lani sem zmagal na prvem 'monumentu', ki jih je pet v sezoni, na Milano-Sanremo. Naslednje leto imam iste cilje. Takrat sem bil zelo blizu stopničkam, če ne že zmagi, tudi na Roubaixu (5. mesto, op. p.). Bil sem v ospredju in imel 'gumidefekt' ter izgubil idealno izhodišče za zadnjih 30 km. Precej smo se naučili v tem času, izboljšali kolo in materiale. Še vedno trdim, da smo pol koraka pred ostalimi na tlakovanih klasikah, upam, da to izkoristimo. Pariz-Roubaix je boljša 'šansa', ker je dirka bolj odprta, seznam potencialnih zmagovalcev bistveno daljši, več je faktorjev, ki vplivajo na uspeh. Po Flandriji gre bolj za merjenje surove moči. To je dirka, na kateri na koncu zmaga Tadej ali Mathieu (van der Poel, op. p.), haha. Še vedno pa je nekaj možnosti, da se preseneti. Bom še na višjem nivoju, ves čas sem osredotočen na napredek in garam, kot najbolje znam. Vidim ogromno detajlov, ki se jih da izboljšati. Nisem tak, da bi delal turneje po pubih zunaj sezone. Vsako leto sem centimeter bližje ostalim, ki se včasih malo razpustijo. Na dolgi rok se vsak detajl pozna. Ko se staraš, se bolj opazi, kako si v mladosti skrbel za svoje telo. Bolj se odmikaš od mladosti, manj se pozna osnovni talent, večji vpliv imata okolje in delo. Jaz sem vedno potreboval več časa, da sem napredoval, imel sem druge kvalitete, ne nujno fizični talent z velikimi pljuči in srcem. Nadejam se, da so najboljša leta še pred mano."Nekoč so bila za kolesarja zlata leta ob koncu dvajsetih. Danes ni več tako, eni največje dirke zmagujejo 20 let stari, drugi skoraj 40, čeprav vi ste še kar nekako "po pravilu". Zakaj tak razpon?"V zadnjih desetih letih in še malo prej se je kolesarstvo spremenilo. Odločilo se je presekati kulturo dopinga, ki je vplivala, koliko stari kolesarji so lahko uspešni. Potem se je zgodila revolucija v znanstvenem pristopu z vidika prehrane, treninga, materialov in vsega drugega. Napredovali smo relativno hitro, tudi način dirkanja je povzročil spremembo iz vzdržljivostnega športa v bolj intenzivno merjenje moči v delih dirke, ki so odločilni. Včasih so v cilj Milano-Sanremo prišli vsi izmučeni, zdaj so kolesa, gume, tudi mi, kolesarji, tako hitri, da se lahko 'prešvercaš' do tja in se na koncu pomerimo, kdo je najbolj eksploziven na zadnjem vzponu in najbolj spreten na spustu skozi ovinke do cilja. Podobno je lahko na drugih dirkah, zato zmagujejo tudi mlajši, morda manj vzdržljivi in zagotovo bolj eksplozivni. So pa določene dirke, ki te pripeljejo do roba zmogljivosti, na njih pa zmagujejo starejši in izkušeni. Tudi grand touri so različni. Letos je bil Giro noro težak in je Primož unovčil vse izkušnje z obrestmi ter zmagal. Tour pa iz leta v leto postaja bolj eksploziven, ne bom rekel sprinterski, ampak velikokrat skoraj odločajo bonifikacijske sekunde. Vsaj dokler nekoga ne raznese in zaostane minute.V čustvenem nagovoru ob slavju v 19. etapi Toura ste govorili, kako se vsi maksimalno odrekate, žrtvujete, da ste na nek način z zmago izdali druge, ker bi si jo tudi zaslužili. Je kolesarstvo zblaznelo, je takšno gladiatorstvo kot še nikoli?"Niti ne. Družba je na splošno postala bolj konkurenčna. Katerikoli posel analiziraš, ugotoviš, da je težje biti na vrhu kot pred desetimi, dvajsetimi leti. Družba se spreminja v globalno, meje se odpirajo. Tekmujemo ne več s tistimi iz sosednje vasi, ampak z drugih kontinentov. Včasih si moral poznati prave osebe, da si prišel do najboljših informacij, z dobo interneta je vsak lahko raketni znanstvenik. Zdaj že zelo mladi pridejo do pravih informacij - in v našem primeru trenirajo prav, se posvetijo nutricionizmu. V porastu je kolesarjenje na trenažerjih, iz udobja lastnega doma se lahko primerjaš s celim svetom. Na tekmovanjih na spletnih platformah vidijo, kaj zmorejo tvoja pljuča, srce - in bodo našli največje talente na svetu. Ni nujno, da bodo tudi na cesti uspešni, ker še veliko drugih faktorjev vpliva na rezultat, ampak včasih nisi mogel identificirati, kdo je najmočnejši, saj pred desetletjem ni bilo niti zanesljivih merilnikov moči. Na vseh področjih se letvica iz leta v leto dviga. Po eni strani je kolesarstvo kruto, po drugi strani pa vrhunsko za gledanje - in tako se kot šport ter industrija vsako leto širi in pridobiva popularnost. Lahko sem samo hvaležen, da je to moja služba, ker sem vedno bil in vedno bom strasten kolesar."Zelo dobro znate uporabiti dostopne informacije. Vaš športni direktor Gorazd Štangelj je v vaši avtobiografiji rekel, da kolesarji kar vas vprašajo, kakšen material boste vozili na dirki. Koliko je kolesarstvo tehnološki šport, koliko izbira opreme ključna za uspeh?"Precej. Letos sem naredil intervju z belgijsko revijo, ki je iz tehničnega, objektivnega aspekta raziskovala razlike v ekipah svetovne serije. Koliko je oprema - kolo, dres, čevlji, vse, kar doprinese k rezultatu - od Vingegaarda in Pogačarja hitrejša ali počasnejša. Testirali, spraševali, analizirali so in ugotovili, da je razlika. Včasih so ljudje mislili, da je minimalna, ampak ni. Dejstvo je, da če bi Jonasa letos na dirki po Franciji oblekli v opremo druge ekipe, brez da navajamo imena, ker ni na vrhu, je zelo verjetno, da ne bi zmagal. Iz osla ne boš naredil konja, je pa kolesarstvo v določenih aspektih postalo tehnološki šport. V vožnji na čas, na tlakovanih klasikah, v sprintih je oprema večjega pomena kot pri vožnji v klanec, kjer je hitrost nižja in se borimo z gravitacijo, ki je na žalost za vse enaka (smeh). In še bolj bo šlo v detajle."Vaš Bahrain je na UCI-lestvici na šestem mestu. Kaj pa po opremi, tehnologiji, financah, pristopu?"Če smo po rezultatih šesti, po proračunu zagotovo nismo. Zagotovo pa smo zelo pri vrhu po učinkovitosti, kdo je koliko denarja vložil za kak izkupiček. Dejstvo je, da imajo najboljše štiri ekipe skoraj dvojni proračun v primerjavi z nami. Če lahko za vsakega člana osebja in kolesarja, za vsake priprave, za vsak detajl 'pokuriš duplo', to na koncu doprinese k boljšemu izidu. Tako je pri vsakem poslu. Ni sicer nujno, da boš z več denarja uspešnejši, a zagotovo obstaja korelacija. Naše vodstvo tudi nerado kupi in plača velika imena, raje se osredotoči na mlajše in perspektivne kolesarje ter jim nudi vrhunsko podporo, podobno tisti pri Jumbu, UAE, Ineosu. A včasih težko zadržimo koga, ki dobi ponudbo iz bogatejše ekipe. Isto velja za osebje, kakšen marljiv član pobegne, ampak človek vedno ne naredi razlike. Ni nujno, da bodo kolesarji boljši, če boste kupili našega glavnega trenerja. Mogoče je boljša naša organizacija, naši odločevalski procesi bolj učinkoviti. Pravim strokovnjakom je treba dati pravo popotnico za delo."Za vami je deset let profesionalne kariere. Ste dosegli, kar ste sanjali?"Ves čas sem bil kar sproščen in mi je bilo precej vseeno, kaj bom dosegel rezultatsko. Pomembno mi je bilo, da sem na drug način uresničeval ambicije, ki so bile vedno usmerjene k temu, kaj lahko naredim boljše. Ni me motivirala zmaga na Milano-Sanremo, ampak kako bom hitrejši na vzponu na Poggio ali v spustu. Zelo ponosen sem na svoje dosežke, hkrati pa zelo odločen in motiviran, da lahko precej detajlov še izboljšam."Spusta s Poggia se verjetno ne da izboljšati?"O, da, da. (smeh)."Boste še poskusili?"Vsako leto je nova priložnost za nove uspehe. Vseeno gre za spomenik - in mogoče lahko na njem še najlažje zmagam od vseh petih. Na to dirko grem mirnejši, ker sem že zmagal in ne čutim dodatnega pritiska."Kako se vas je dotaknila letošnja smrt moštvenega kolega Gina Mäderja, vas je kaj spremenila?"Vsakič znova ti življenje primaže klofuto, te prisili, da ponovno oceniš, kaj delaš, zakaj to delaš - in druge vrednote v življenju. Zaveš se, da je vsak trenutek minljiv. V tem primeru se absolutno nisem ustrašil, da je kolesarstvo, dirkanje, smrtno nevarno. Bilo je zelo nesrečno naključje, ki se ti lahko zgodi ob hoji po stopnicah, v avtu, kjerkoli. Verjamem v usodo. Zelo sem bil žalosten ob izgubi Gina, zelo ga pogrešam, ampak sem se s tem sprijaznil. Mogoče nam je Gino pomagal, da smo se kot ekipa še bolj povezali in postali še bolj odločeni, da to počnemo z dušo, srcem in mogoče zanj, ki mu je bila ta možnost odvzeta. Nisem se prestrašil za spuste, ker je on vseeno naredil napako, na pobočju pa z glavo zelo nesrečno udaril ob kamen. Zgodba je neskončno žalostna, ni pa me naredila počasnejšega. Vedno poskušam biti previden najbolj, kar sem lahko, na treningih in na dirkah. Neskončno sem zaljubljen v kolesarstvo in življenje brez njega zame ne bi bilo tako bogato, tako živeto. Sprejmem minimalni riziko."Vi kar vedno poveste na glas, na kaj ciljate, kje boste lovili zmago. Se vam ne zdi, da bodo v športu, kjer je precej odvisno od taktike, drugi to izkoristili proti vam?"Absolutno ne. Na dirki je čisto druga pesem, milijon je interesov. Velikokrat mi je všeč, če sem uspešen in drugi pazijo name, celo lažje mi je dirkati. Res, da je v finalu težje pobegniti, ker te vsi lovijo, dokler ne padejo od utrujenosti, a do tja imaš vozovnico za prvi razred. Vsi ti hočejo slediti. Ob približevanju ključnemu delu proge so vsi, 'u, tu sem kot Matej, tu je top'. Hočejo biti za mano, nihče me ne bo zrinil, češ 'kaj ta tu dela'."Kaj vam pomeni več, zmaga na dirki Milano-Sanremo ali v etapi na Touru?"S športnega vidika na Milano-Sanremo, z marketinškega na dirki po Franciji. Veliko težje je zmagati v Sanremu, ker je bila dirka le stokrat do zdaj, v Franciji pa je 21 priložnosti vsako leto. Dejstvo je, da je dirka po Franciji pikico pomembnejša kot katerikoli drugi dogodek v kolesarstvu, ni pa s športnega vidika zmagati v etapi najtežja stvar."Dostikrat slišimo, da podobnih uspehov kot v vaši generaciji ne bomo več doživeli. A imamo odlično mladinsko vrsto, ki je prav tako v svetovnem vrhu in s katero ste prek vaše fundacije tesno povezani, saj jo financirate. Začeli ste predlani, kako so se zadeve obnesle?"S fundacijo delamo tudi druge projekte, a smo močno podprli mladinsko reprezentanco, velik del programa ji financiramo in bomo ostali partner. Kolesarska zveza Slovenije ne more zagotoviti dovolj sredstev, da bi izvajali kvaliteten razširjen program, meni pa se zdi ključno, da mladinci dobijo najboljšo podporo. To kategorijo že spremljajo ekipe svetovne serije. Letos sta, po mojem vedenju, z njimi vsaj dva člana reprezentanc podpisala predpogodbo. Vsaj dva bosta imela možnost opravljati ta poklic mogoče tudi zaradi moje pomoči. Zdi se mi škoda, da država, tudi v drugih športih, ne vloži več denarja. Ne me narobe razumeti, Slovenija v šport vloži ogromno, toda pred kratkim smo delali analize z marketinško agencijo, ki se ukvarja s športom v Sloveniji, in po zelo zadržanih ocenah bi dobili direktno v proračun štirikrat več denarja, če bi vložili dvakrat več. Tudi če nekateri športniki odidemo delat in živet v tujino, še vedno svoj denar zapravljamo tudi v Sloveniji in precej vrnemo v proračun. Vse se da izračunati. Zgolj z ekonomskega, gospodarskega vidika bi bilo smotrno, da bi kot država še več vlagali v šport in načrtno izkoriščali dejstvo, da smo rojeni na posebnem koščku Zemlje. Imamo bogat bazen talentov v različnih športih že zaradi dejstva, da so prejšnje generacije živele tako, da ti zdaj v športu pride prav. Če se je moj dedek vsak dan preganjal po hribih, dokler ni od utrjenosti umrl, se ti geni prenesejo naprej. Tukaj je na prebivalca bistveno več talenta kot denimo v Londonu, kjer živijo precej bolj udobno že stoletja. Sem pa ponosen, da lahko pomagam, da bomo v naslednjih generacijah – upam - imeli še koga, ki nas bo razveseljeval s podobnimi uspehi, kot slovenske navijače razvaja trenutna generacija kolesarjev." "Bolj se odmikaš od mladosti, manj se pozna osnovni talent, večji vpliv imata okolje in delo. Vedno sem potreboval več časa, da sem napredoval, imel sem druge kvalitete, ne nujno fizični talent z velikimi pljuči in srcem" "Letos je bil Giro noro težak in je Primož unovčil vse izkušnje z obrestmi ter zmagal. Tour pa iz leta v leto postaja bolj eksploziven, velikokrat skoraj odločajo bonifikacijske sekunde. Vsaj dokler nekoga ne raznese in zaostane minute"

(INTERVJU) Matej Mohorič: Nisem za turneje po pubih, raje sem vedno bližje najboljšim

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano