To je žalostna zgodba. Pa ne samo zato, ker se dogaja v okolju, ki ga poznam, ker to zgodbo že dolgo spremljam in ker jo v družini doživljamo z veliko zaskrbljenostjo, kajti doleti lahko vsakogar. To je namreč zgodba o nečloveških odnosih, ki ga imajo do človeškega trpljenja tisti, ki bi morali zanj skrbeti, ki so za to poklicani, ki imajo na razpolago pravna in finančna sredstva; iskati bi morali rešitve, tudi dokončne, ko znanost drugih ne najde.
To je zgodba Martine Oppelli, 50-letne Tržačanke, ki je bila že več let priklenjena na voziček zaradi multiple skleroze in je imela samo eno željo: umreti doma, v Trstu, s pomočjo, kajti njej sami je bolezen preprečevala, da bi to odločitev udejanjila sama. Trikrat se je obrnila na zdravstveno službo dežele Furlanije Julijske krajine, a zaman.
Pred šestimi leti je ustavno sodišče določilo, da pomoč pri samomoru, ko gre za neozdravljive, težke bolnike, ni kaznivo dejanje, in pozvalo parlament, naj to vprašanje zakonsko uredi. To se še ni zgodilo. Bolniki se lahko obrnejo na zdravstvene službe, ki pa se izmikajo odgovornosti. V primeru Oppellijeve se je to zgodilo trikrat. V zadnjem času se je njeno zdravstveno stanje še poslabšalo. Kot poročajo mediji, so ji namestili kateter za odvajanje urina in napravo za izkašljevanje, da se ne bi zadušila z lastno slino. Jemala je ogromno količino protibolečinskih zdravil in želela si je samo umreti. Po trikratni zavrnitvi njene prošnje se je odločila za zadnjo mučno pot, 11-urno potovanje v Švico s pomočjo dveh aktivistov človekoljubne organizacije, ki seveda zdaj tvegata ovadbo zaradi pomoči pri samomoru.
Še prej pa je Martina Oppelli deželno zdravstveno službo sodišču prijavila zaradi mučenja in posnela intervju, ki ga je dan po njeni smrti predvajala zasebne televizijska mreža La7. Pred ekranom je bila popolnoma mirna, ni kazala posebnih čustev. Dejala je, da se pripravlja na zadnje potovanje, te odločitve ni sprejela z lahkim srcem. Povedala je, da je katoličanka, vernica, da verjame v življenje, veselila se ga je. Prvi simptomi so se pojavili že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zdravje se je slabšalo, leta 2006 je morala začeti hoditi z berglami. Opisala je, kako so se pojavljali simptomi bolezni; leta 2018 se je njeno življenje spremenilo, razumela je, da je njena bolezen nepovratna, in že takrat je začela razmišljati o koncu življenja. Stanje se je slabšalo in po treh zavrnitvah s strani zdravstvenih oblasti se je odločila za potovanje v Švico. Povedala je tudi, da njena spremljevalca tvegata obtožbo zaradi pomoči pri samomoru.
Dostojanstven konec trpljenja
Tako je v poslednjem videonagovoru spregovorila politikom in državljanom: "Vedite, da se popolnoma zavedam, da obstajajo ogromne tragedije, genocidi, potresi, poplave in da se morda zdita bedno življenje posamezne osebe in njeno trpljenje premajhna v primerjavi z vojno. Toda makrokozmos je sestavljen iz neskončnih mikrokozmov, da, in vsak mikrokozmos ima svojo bolečino, vsaka bolečina pa je absolutna v trenutku, ko jo doživimo, in jo je treba spoštovati." In dalje: "Pred več kot letom dni sem vas prosila, da sprejmete smiselno zakonodajo o koncu življenja, ki bi omogočila dostojanstven konec vsem – bolnim, ostarelim, komurkoli." A je poziv ostal brez odziva, četudi se je pred dvema letoma sklicevala na sodbo Cappato, da bi se lahko odločila za medicinsko podprt samomor prek zdravstvene ustanove v njeni regiji. "Trikrat so mi to pravico zavrnili, čeprav bi mi morala pripadati. Zdaj sem v Švici, ne gre za pobeg, temveč za mojo zadnjo pot. Nisem želela povzročati težav, zato sem se odločila za tujino, čeprav je bil to zame izjemno naporen podvig. Po več kot enajstih letih sem prvič zapustila svoje mesto, da bi si zagotovila dostojanstven konec trpljenja. Prosim, ne dovolite, da se ta postopek ponavlja za druge. Zakon je nujen," je dejala pred smrtjo. Končala je s prošnjo: "Nisem več zdržala. Prosim, pripravite zakon, ki je smiseln in ne diskriminira nobene možne situacije." Švica asistiran samomor pod strogimi pogoji dovoljuje. (dr)
Njena zgodba je v nekaj urah obšla Italijo. Tudi veliki državni mediji so ji namenili veliko pozornost, največji dnevnik Corriere della sera tudi sliko na naslovnici. Povsod s poudarkom na njenih zadnjih besedah v sporočilu, ki ga je posnela ob svoji odločitvi, želji, da bi tudi njena odločitev pripomogla k odobritvi zakona o koncu življenja, kot je zahtevalo ustavno sodišče. Pred šestimi leti.
Kdo je Martina Opelli
Martina Opelli je bila arhitektka, ki je med drugim delovala na Dunaju v studiu tržaškega arhitekta Borisa Podrecce. Izhaja iz narodno zavedne in angažirane družine, zato je bilo dogajanje, povezano z njenim trpljenjem in bojem, močno povezano tudi s slovensko skupnostjo na Tržaškem. (dr)
