Berem knjigo Izginula kraljestva britanskega zgodovinarja Normana Daviesa. Debel "špeh"! Kar malo pretežka je, da bi jo lahko udobno držal v rokah. Opisuje evropsko zgodovino nekje od konca Rimskega cesarstva naprej. Koliko kraljestev, državnih tvorb se je v preteklosti zvrstilo, pa potem tako temeljito izginilo, da sploh ne vemo zanje, razen ljudi, ki se z zgodovino ukvarjajo, z zgodovino, recimo, srednjega veka in malo kasneje. Ko tole berem, mi postane vse bolj jasno, da nikjer ne piše, da bomo mi, naša država, obstali večno. Izraz večno je bolj simboličen, najbrž si enostavno nočemo predstavljati, da bi bilo Slovenije kmalu konec. Kako, ko pa smo pravkar šele prišli do svoje države! Zakaj bi sploh razmišljali o tem, da bi se enkrat naša zgodba končala?! Preveč žalostno bi bilo o tem razmišljati. Če smo kot majhen narod preživeli tisočletje in več, bi morali toliko bolj sedaj, ko imamo tudi svojo državo!
A zgodovina je drugačnega mnenja, vsaj če pogledamo primere iz preteklosti. Ko so izginila cela ljudstva, o njih ni več ne duha ne sluha. Pa kako močni so bili, vsi so se jih bali! Obri, Avari, Pikti … Zgodovina je res velik talilni lonec. Ljudstva se med seboj borijo, potem jim poide moč, naletijo na močnejšega od sebe in se umirijo, zlijejo z drugimi. Takole, s primerno časovno distanco se zdi vse nekako neosebno, a če pomislimo malo bolje, ti časi skrivajo mnogo osebnih tragedij, trpljenja, negotovosti, pomanjkanja. Kako lahko je reči, da so Vikingi premagali Brite tam okoli Škotske, a kaj je v resnici to pomenilo? Da so pridrli, poklali nekaj prebivalcev, posilili ženske, ljudi zasužnjili … Nič lepega. V zgodovini se spominjamo morda imena bitk, krajev, kjer so potekale, pa vojskovodij, ki so vodili silne vojske na osvajanja. Koliko posameznikov je ostalo brezimnih, trpečih ...?
Pravijo, da volk dlako menja, čudi pa ne. Nismo se prav veliko spremenili od naših prednikov. Samo sredstva smo spremenili. Pa še to je vprašanje. Saj vojne po svetu se sploh niso končale. Enkrat v Afriki, na Bližnjem vzhodu, sedaj v Evropi. Meče so zamenjali droni, rakete. Vojaki si ne mažejo rok s krvjo, ampak ubijajo v rokavicah in posledice gledajo po satelitskih posnetkih. V udobnih pisarnah daleč od prizorišč. No, tudi na fronti jih je še nekaj in tudi umirajo. Za koga že?! Zase? A dajte no!? Če pa ne gre na tak način, so še druga sredstva. Carine, ekonomski pritiski, samo da se doseže svoje. Z lakoto, z uničevanjem prihodnosti. Za dobro ljudi, države? Kaj pa je sploh še država? Zgodovina se morda na hitro zdi zapravljanje časa, nekaj, s čimer se ukvarjajo zanesenjaki, ki jih to zanima, sama sebi namen. In očitno nas res ničesar ne nauči, razen če slučajno kdo vendarle spregleda.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
