Pred kratkim sem bila v Mariboru. V kavarni, kjer sem bila zmenjena za intervju, me je veselo pozdravil glas, ki sem ga hitro prepoznala. Asja Matjaž je danes upokojenka, sredi 90. let pa je bila urednica priljubljene Večerove revije Kaj. Večkrat sem jo srečala na različnih dogodkih, nato pa mi je ponudila sodelovanje. Nekaj let sem za Kaj vsak teden pisala o dogajanju v Ljubljani in pripravljala intervjuje s popularnimi glasbeniki. Tako se je začelo moje sodelovanje s Štajerci.
Sem rojena Ljubljančanka. Od malega smo bili naročeni na Delo. Njihova Sobotna priloga je bila dolgo obvezno vikend branje. Pred nekaj leti pa je kakovost tega časopisa začela dramatično padati. Kar je logična posledica, ko šefi brez razmisleka klestijo stroške za vsebino. Kot samostojna novinarka sem vedno delala za različne medije. Ko sem pred nekaj leti na hitro zaključila neko daljše sodelovanje, sem se vprašala, za koga bi sploh želela pisati v času, ko povsod pada kakovost. Prvi mi je prišel na misel časopis Večer, saj sem v tistem času ob koncih tedna vedno pogosteje izbirala prav ta časopis.
Vsako leto sem na Visoki šoli za multimedije IAM na eno od predavanj prinesla vse slovenske dnevnike, ki so izšli na isti dan. Običajno sem v kiosku pobrala vse sobotne izdaje, saj sobotne priloge ponujajo še dodatno branje, nedeljske izdaje pa vsi dnevniki nimajo. Študenti so primerjali, kakšne vsebine ima kateri od časopisov. Poudarek je bil na tem, kako se pokrivajo nosilne teme. Hkrati smo pogledali tudi, kako jih je kateri od časopisov obdelal. Če imaš na dolgi mizi več časopisov, primerjava hitro pokaže, kaj je bolj in kaj manj atraktivno. Večer je izstopal, še posebej z domiselnimi pristopi, kjer je oblika izvrstno nadgradila vsebino.
Tako sem pred časom pisala uredniku Večera Matiji Stepišniku in ponudila svoje usluge. Bila sem prijetno presenečena, da se je takoj odzval in me povezal z urednikom nedeljske izdaje Aljošo Stojičem. Čeprav so časi za ta časopis težki in bi si vsi želeli boljših pogojev, je to sodelovanje že zdaj eno lepših, neproblematičnih, konstruktivnih … Če se spomnim Kaja, potem lahko zaključim, da je s Štajerci očitno res vse bolj veselo in sproščeno.
Veselo in sproščeno pa je bilo tudi vsakič, ko sem se v Mariboru udeležila kakšnega dogodka. Pa naj bo to Stopov veleslalom estrade, o katerem sem pisala konec 90. let (mimogrede, Pohorje je zame najboljše slovensko smučišče, kadar ima sneg, seveda), ali snemanja oddaje Poglej in zadeni. Če sem konec prejšnjega tisočletja kar pogosto prihajala na Štajersko, moram priznati, da je tega zdaj manj. Dve leti sem predavala na mariborski višji šoli Academia in takrat sem, če sem imela predavanje na zaporedna dneva, kar prespala in si vmes dobro ogledala center mesta. V zadnjih letih se je mesto polepšalo, razvilo, ampak ostaja bolj prijazno za domačine kot Ljubljana, kjer imamo stanovalci vedno pogosteje občutek, da smo samo moteč element za turiste.
Ker nimam afinitete do športa, je meni vseeno, kdo bo v nogometu zmagal, zato nestrpnosti med zelenimi in vijoličastimi navijači ne razumem. Mi je pa pred leti Jonas Žnidaršič razlagal, kako bi se lahko nek nastop v Mariboru končal skoraj tragično, če ne bi hitro pobegnil s prizorišča. Ampak je tudi pošteno dodal, da je precej izzival Štajerce v zvezi s tem, da jim bo speljal najlepša dekleta, saj je očitno stavil na svojo priljubljenost.
Sama nikoli nisem imela občutka, da bi bila težava, ker po ljubljansko "kvakam". Sem pa imela obdobje, ko sem si želela osvojiti malo štajerskega naglasa, čeprav imitacija ni moj skriti talent. Zato je dobro, da tole pišem in boste lahko brali s svojim naglasom, saj učitelju Domnu Kumru ni uspelo, da bi mi kaj ostalo v glavi. So pa zato tam spomini na druženja s tem posebnežem, ki ima izjemen smisel za humor. Kar se mi za Štajerca itak ne zdi nič posebnega. Saj je znano, da se pri vas več zabavate in smejite, torej ne more biti drugače, kot da imate več humoristov. Vinko Šimek ima torej veliko konkurence - ni čudno, da se je zato tako izmojstril.
Ko razmišljam o Mariboru in Štajercih, lahko zaključim samo s tem, da je škoda, da se v prestolnici pogosto počutimo, kot da je itak dovolj že to, kar imamo tam. Vsekakor bi bilo prav, da bi Maribor večkrat obiskali. Ampak za to bi najprej potrebovali boljši javni promet. Ko sem pred leti, ko sem začela predavati na Acedemii, nameravala do Maribora potovati z vlakom, sem šokirana spoznala, da bi bilo to potovanje bolj komplicirano kot v času Marije Terezije. Povezave z vlaki so obupne, zamude pa prevelike, da bi lahko tvegal, če gre za posel. Da dve največji mesti v državi nimata vsako uro ali dve povezave z vlakom, se mi zdi nesprejemljivo. Držim pesti, da bo prenova železnic pripeljala tudi do tega, da bo mladina za konec tedna kdaj za spremembo pokukala, kaj ponujata Maribor oziroma Ljubljana - in bodo namesto pretepov med navijači zacvetele ljubezenske povezave.
