Spomnim se tistega 14. marca 2018, ko je po seji vlade odstopil premier Miro Cerar. Naslednji dan sem na poti do faksa v trafiki kupil tiskani izvod Večera, da bi prebral komentar in analizo političnega dogajanja v državi. Ko sem imel med predavanjem na mizi cajtng, je profesor vse v predavalnici - dobrih 30 študentov - vprašal, kdo bere oziroma ima naročen Večer. Poleg mene je roko dvignila še ena kolegica.
Če smo že pri študiju, je tudi ta vplival na mojo časnikarsko pot. Že na prvi stopnji študija so nam od predmetov slovenske zgodovine 19. stoletja težili s prebiranjem starih slovenskih časnikov Slovenski narod, Slovenec, Jutro. S kolegom iz študentskih klopi sva nemalokrat tarnala, kako profesorji onanirajo na proklete časnike, saj so nas na neki točki, ponavadi je to bilo ravno v prazničnem obdobju, z vseh strani zasuli s seminarskimi nalogami, ki so temeljile na poročanju slovenskih časnikov o določeni temi. Če me ni zanimalo, kaj so časniki pisali o taborih staro- in mladoslovencev, me je pa, kaj so pisali o medvojnem obdobju v 20. stoletju in Mariboru. Zdaj, ko tudi sam polnim časopisne strani, na to seveda gledam drugače.
Z drugim kolegom s faksa sva imela fetiš na politiko držav Zahodnega Balkana. Februarja 2019 so nama v Večeru objavili prvo kolumno o srbskem predsedniku Aleksandru Vučiću in njegovem avtoritarizmu. Nato sem napisal še kak tekst za športno redakcijo. Sicer sem pa že v gimnazijskih časih pisal za dijaško revijo, v študentskih za študentsko. Nato sem študentsko delo poiskal na enem od lokalnih portalov. Ker sem želel v resne novinarske vode, sem bil vztrajen in pisal prošnje. Vztrajnost se je obrestovala.
Junija 2021 sem sklenil poskusno sodelovanje z Večerom. Kot vsak novinec sem bil dodeljen redakciji mariborske kronike. Moj prvi teren je bila proslava društva upokojenih policistov. Čeprav je šlo za, bodimo iskreni, nezanimivo temo, mi je objava v časniku pomenila veliko. V tistem trenutku vse. Dobil sem priložnost dokazati se v poklicu, sicer priučenem, ki sem si ga tako želel opravljati. Priložnost sem zgrabil z obema rokama. Poletna praksa se je podaljšala in zdaj sem tu. Zaposlen, upam si trditi, da ravnopravni član Večerovega deska.
Čeprav so danes v dobi tehnološkega razcveta v ospredju družbena omrežja, ki prevzemajo primat v podajanju hitrih informacij in dinozavrske medije - tisk in televizijo, ker radio bo vedno radio - silijo v prilagoditev in nadgradnjo, sem sam pri 28 letih neke vrste dinozaver. Nisem posvojil tiktoka in podobnih platform. Z umetno inteligenco sva nekako shodila. Uporabljam facebook, instagram in nekdanji twitter, zdaj Muskov X. LinkedIn sicer imam, a ne vem, kaj bi si z njim začel. Službe ne iščem. Cenim in spoštujem novinarje, ki ustvarjajo vsebine za tiktok - in s tem privabijo bralce. Danes je to pač nujno. Sam še zmeraj, nekateri bi morda rekli naivno ali utopično, verjamem v moč tiska. Tudi me delo na radiu in televiziji zaradi takšnih in drugačnih razlogov ni nikdar preveč mikalo.
Navezan sem na Večer kot na institucijo, ki mi je toliko dala. Hvaležen sem mu, da sem dosegel svoj življenjski cilj. Pa tudi novinarsko nagrado. Zelo se strinjam s trditvijo, da to mlajši generaciji ni zlahka dosegljivo. Nikakor ni. Treba je imeti voljo, vztrajnost in potrpežljivost. Pa tudi srečo. Kaj pomeni biti del Večerove družine, vemo samo mi.
Iz mariborske kronike sem z leti presedlal na zunanjo politiko, ki me zanima od nekdaj. Poleg Zahodnega Balkana in Evropske unije me zelo zanima britanski zmešano zapleten politični sistem, ki ga sicer dobro poznam, a ga najbrž nikdar ne bom razumel do potankosti. In njihova kraljeva družina. Ah, vsak dan berem o njihovi zgodovini, protokolu in ostalih čudaških zadevah. Pa ne, ker bi jo podpiral. Kje pa. Če bi živel na Otoku, bi bil najbrž republikanec. Srhljiv podatek je, koliko davkoplačevalskega denarja gre za razkošno življenje članov kraljeve družine, a vseeno vselej uživam, ko lahko pišem o dogajanju na Downing Streetu. Čeprav je bil moj mentor zunanjepolitični veteran Boris Jaušovec, me je prvi pod okrilje vzel pokojni Vojislav Bercko. Ko finiširam tekst, se vsakič spomnim njegovih "ušesa ti bom navil" opozoril na stvari, na katere moram nujno paziti pri pisanju in oddaji teksta.
V vmesnem obdobju sem gostoval že domala v vseh redakcijah. Enkrat smo se s sodelavci ob kavi pogovarjali, da, kako radi, kadar nam le dopušča čas, napišemo kaj za kulturo. Kaj sproščujočega, lepega. O kakšni knjigi, filmu. Med drugim sem dobil nalogo, da za dosje Sobotne priloge skupaj s kolegicama s črne kronike popišem zgodovino organiziranega kriminala. Nekaj o tem sicer vem. Zgodbe črnogorskih klanov se praktično vsak dan pojavljajo v medijih. Pa vendar. Zasledil sem že komentarje, kako lahko eni pišemo o vsem. Do neke mere se lahko strinjam, je, jasno, pa treba pridobiti čim več izkušenj.
Zaradi sovražnih komentarjev in pisem sem se včasih sekiral. Danes komentarjev ne berem več. Če že kakšnega zasledim, uporabnika blokiram in čao. Obstaja pa fenomen, povezan z Večerom, ki ga ne bom nikoli razumel. Smo eden redkih do župana kritičnih mariborskih medijev. Pod prste mu gledamo pri vsaki stvari. Pa vendar pri določenem delu javnosti veljamo za županov cajtng. Haha, neverjetno. Seveda ti, ki to pravijo, niso naročeni na naše vsebine. Županov cajtng? Preberite, kaj meni o Večerovih novinarjih.
Maribor pač. Moraš ga imeti rad.
Trobili bomo pa še naprej.
