Imam vrt ob ulici, ki vodi do osnovne šole. Vsak dan toliko in toliko učencev na poti v šolo in kasneje nazaj domov. Ob ograji raste ribez, črni in rdeči. Tudi vrsta malin se nevarno približa ograji. Ko ribez dozori, se rdeče jagode vabljivo ponujajo med zelenimi listi. Ni težko iztegniti roko in si utrgati grozdek, dva, tri … Tudi sam sem v otroških letih pri stari mami oboževal rdeči ribez in si ga z veseljem privoščil. Z leti se očitno okus spreminja, danes mi je prekisel. Jem ga le v mešanici z drugim sadjem, precej raje imam črnega. Ki mi je včasih smrdel. Skratka, bližina šolskih otrok in zrelega ribeza prej ali slej prinese bližnja srečanja. In, zanimivo, tudi oni si postrežejo le z rdečim, črnega pustijo pri miru, morda kdo pokusi kakšno jagodo, to pa je tudi vse.
Ne ženem si preveč k srcu, da se to dogaja, tudi mi smo kot otroci tu in tam izmaknili kakšen sadež sosedu ali niti ne sosedu, priložnostni grm ali drevo sta nam ponudila kakšen sadež. Dokler se ne ustavijo in ga ne začnejo prav obirati, dokler je to le mimogrede, naj jim tekne. Sosedovo je vedno slajše, naključno tudi. Tudi maline dozorijo le tiste, ki so nedosegljive rokam čez ograjo. Pa kaj?! Pa še črnega, ki ga imam raje, pustijo pri miru. Mogoče jih bo z leti srečala pamet in bodo spoznali svojo zmoto.
Letos opažam, da se to ne dogaja več. Prav misliti mi je dalo, zakaj. Mogoče pa otroci zrelega ribeza niti ne opazijo, da bi si ga ne poželeli, je bolj malo verjetno. Preveč zrejo v svoje telefone? Ko sem bil otrok, mi je bilo vedno zanimivo opazovati okolico, če sem kam šel. Tudi v družbi z vrstniki sem opazil, če je bilo kaj zanimivega v okolici. Ali danes otroci sploh še kaj vidijo okoli sebe? Je navidezna resničnost močnejša? Še vedno se pogovarjajo med sabo na poti v šolo, marsikdo pa tudi le gleda v ekran.
Po eni strani sem si rekel, no, pa bom imel mir pred rabutanjem. A po drugi strani sem se vprašal, kaj se je z otroki zgodilo, da jih niti zrelo sadje ne zanima več. Skoraj bi rekel, da so mi bili bolj všeč časi, ko so bili otroci bolj odzivni na zunanje dražljaje, če takole posplošim, kot sedaj, ko je velik del njihovega sveta na telefonu. Pa saj je tehnologija vedno spreminjala družbo. Ko sem ravno začel hoditi v šolo, je imela v vasi moje stare mame edini televizor moja teta. In pol vasi je zvečer prišlo gledat večerna poročila in še kaj. Hiša je bila odprta, to je bil skoraj družabni dogodek. Ko so televizorji prišli v vsako hišo, je zvečer vas opustela. Starejšim verjetno to ni bilo všeč, izgubila se je družabnost med ljudmi. Televizija nas je na nek način spremenila. Kot današnjo generacijo spreminjajo pametni telefoni. Ni vse samo slabo, morda starejši ne bomo razumeli novega sveta, kot ga niso naši dedki in babice. A živelo se bo naprej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
