Mladi Slovenki je mladost zaznamovalo prisilno beračenje, v katerega je padla kot 16-letno dekle. Njena zgodba, ki jo danes pripoveduje anonimno, presega kriminalne romane – gre za izpoved o nasilju, izgubi dostojanstva in nevidnosti, a tudi o preživetju.
Od doma je, kot piše revija Jana, pobegnila zaradi neurejenih razmer in nasilja v rejniški družini. Iskala je varnost, našla pa romskega moškega, ki ji je obljubljal ljubezen in mir. Namesto v obljubljeni dom jo je odpeljal v gozdni tabor, kjer so poletne mesece preživljale razširjene romske družine, ki so se preživljale s prosjačenjem in kriminalom. Ko je prvič doživela njegovo nasilje, je postalo jasno, da poti nazaj ni. Grožnje in strah so jo zasužnjili.
"Rekel je, da bo on moja družina. Slepo sem mu zaupala, a že po nekaj tednih sem spoznala, da sem ujeta," pripoveduje. Prvič jo je med vožnjo vrgel iz avtomobila, nato jo pretepel. S tem je vzpostavil nadzor, zaradi katerega je postala povsem pokorna.
Kmalu jo je poslal na ulico. Vsak dan je morala beračiti pred trgovinami, bloki in hišami. "Sprva me je bilo neizmerno sram. Leto prej sem hodila na gimnazijo, nikoli si nisem mislila, da bom kdaj prosila za denar. Nisem vedela, kaj reči ljudem, le to, koliko denarja moram prinesti," se spominja. Prvi dan je zbrala skoraj 50 evrov, kar je nasilneža navdušilo. Od tedaj ni bilo pomembno, ali je deževalo, snežilo, ali je bila lačna in premražena – vsak dan je bil enak.
Najhujše je bilo ponižanje, ko je morala neznancem pripovedovati lažne zgodbe, medtem ko je resnica ostajala še bolj kruta: za njo je stal nekdo, ki jo je v to prisilil. Strah in bolečina so postali njena stalnica, a prav ti so v njej kasneje vzbudili moč za preživetje. Danes živi v Sloveniji razmeroma mirno, a preteklost jo še vedno straši. Njena izpoved ostaja pretresljiv opomin na to, kako hitro se lahko mladost zlomi v krempljih nasilja in izkoriščanja.

