Zakaj varuhinje in ne varuhi? "Ja, smo ženske nepopustljive in vztrajne!" pribije Andreja, kar v hipu dobi repliko: "Ja, in ženske tudi rodijo nove varuhinje! Tak', da ni nikoli ni konca!" Bil je dovtip navržen kar tako, kot brcneš kamen na prodišču. Ampak je v krogu zabrnela elektrika - "Pa res! Samo me lahko rojevamo nove in nove! In tako se straža nikoli ne konča."
Ampak na začetek. Zakaj bi 50 v žensk v jutranjem mraku korakalo ob Muri, brodilo po plitvini? Se ob zori potikalo po prodišču? In to vse oblečene v belo? Zaradi fotografije! Fotografija: Katja Bidovec, asistent: Arne Hodalič. Odgovor se zdi preprost, izvedba vse prej kot to. Preden se tolikšna množica žensk udejanji na prodišču Mure, je treba oddelati logistično nočno moro, a ko parkiramo avtomobile in hodimo ob reki, se vse zdi nekako, kaj pa vem - sonaravno, varno. Tudi, ko se ne preveč elegantno kobacamo nizdol po blatni drči in zabrodimo v plitvino. "Nekateri pač ne beremo mailov do konca," ugotavlja Glorija Lorenci. Večerovka-varuhinja, ki je Muri posvetila kar nekaj tekstov in očitno nekaj manj prebranih mailov, svojo vajenko (avtorico tega teksta) pa je očitno zmentorirala tudi v polbranju elektronske pošte, ne le pisanju reportaž. Zato sva pač brez gumiškornjev. "Pa jaz sem mislila, da boš ti prebrala!" Ja, jaz tudi! Tam ob Muri, bosa in tresoča med balansiranjem na eni nogi, se ji za vse tudi zahvalim: "Hvala Glori! Za vse!" Režimo se: Gregorčeve Tatjana, Marta, Iza, Andreja Slameršek, prvoborka za Muro in druge reke, letošnja prejemnica državne nagrade za ohranjanje narave Rada Smerduja, vsestranska Nataša Bavec, ki je prinesla tudi brisačo. Kar je dobro, ker varuhinje rek so znane po tem, da niso nujno tudi varuhinje svojega zdravja.
Brez mežikanja!
Blatnih nog in malce prezeble, a zato nič kaj manj samozavestne, kvečjemu obratno, se postavimo po prodišču. Reka je do danes ohranila prodišča in mrtvice in okljuke in brzice, evropska Amazonka ostaja brez pregrad in zadušitev, ribe, vidre in bobri pa imajo na razpolago funkcionalen ekosistem, kar je za reke po Evropi redko - vse to tudi zaradi nas v belem.
"Vi s šalom, dva koraka levo! Vi s telefonom malo desno!" Katja začne z megafonom, a ko spleza na lestev za čisto pravi finiš ni treba prav veliko vpitja. Fotografinja ima 100% pozornost prav vsake na prodišču. "Gospa vi stopite naprej, deklica tudi." Katja z lestve natančno postavlja figure in ko je formacija popolna in fantje iz spremstva poberejo bunde, je čas za "Gremo!" Roke prekrižane, obraz resen. "Naredili jih bomo več, če katera zamiži!" Da bi vseh 50 žensk v jutranjem soncu imelo odprte oči naenkrat? Zdi se nemogoče, ampak Arne opravi medklic: "Ko Katja reče 'zdaj', brez mežikanja." Katja se smeji: "Nasploh raje ne mežikat! Sploh! "
Poziramo, se malce solzimo, Mura danes zelo mirno teče dalje. Vajo ponovimo še z dronom, ki nas gleda še z večje višine, kot prej Katja. "Konec, smo!" Aplavz je spontan, tišina pa - kot da je nobena ne želi prav prekiniti, rezal bi jo lahko. Le reka proizvaja mirno šumenje. Mraz vendarle naredi svoje, Martina košara z dobrotami pa tudi. Razvežejo se jeziki, odpre debata, po rokah zaokroži potočni rak. Jej! Nekaj časa jim je šlo zelo slabo, tudi zaradi konkurenčnega signalnega raka, a je tudi ta veliki členonožec dokaz, da se naravovarstvo obrestuje.
Edinstvena številčna fotografija
Kaj je bil največji izziv dneva? "U, številčnost!" ne pomišlja Katja Bidovec. "Štartali smo z eno osebo, potem je število raslo, bojevnice ste oživele, celo do 120! Vsakič, ko sem pogledala mail, sem bolj trdo sedela na stolu! Že dolgo se ukvarjam s fotografijo, ampak zbrati toliko ljudi, urediti vse skupaj tako, da ima smisel, idejo, vse to je bilo res prijetno vznemirjenje ob izzivu." Smo že videli tako množično zrežirano fotografijo in to v naravi pri nas? "Mislim, da ne. Iskala sem jih, v projektu Varuhinje rek, smo imeli na fotografiji maksimalno štiri ljudi. Seveda so protesti in druge množične fotografije, ampak to je čisto nekaj drugega. Gre za organizacijo, uskladiti čas, se nenazadnje enako obleči, to da sporočilo fotografiji - vse za eno - vse se enako oblečemo, enako mislimo." Fotografija bo seveda razstavljana, na njo se bodo vezale okrogle mize, predavanja. Zato je tudi ne objavljamo ob tem tekstu, ampak jo bomo, ko bo "uradna". Ker fotografija včasih pove več kot besede. "Seveda. Ko sem si zamišljala fotografijo, sem razmišljala o tem, kako bi na to gledala kot gledalec. In to, da pride toliko žensk na nek dogodek, kraj za fotografiranje, da fotografiji neko drugačno sporočilo. In to energijo, ki smo jo začutili tukaj danes, je zelo težko opisati z besedami. Upam, da smo jo zajeli v fotografijo, to je bila moja naloga ... in želja." Je kaj treme, preden po vsem tem trudu pogleda fotografije prvič na ekranu? "Sedaj me že zelooo muči! Predvsem me zanima, kaj je posnel dron, izgledalo je dobro, ampak včasih tej tehnologiji ne zaupam najbolj. Vedno te mika kaj bo, ampak mislim, da se je danes zgodilo tukaj nekaj močnega," je resna fotografinja.
Apetiti so še danes zelo živi
Program Varuhinje rek ozavešča o stanju naših rek in poziva k njihovemu varovanju, pri tem pa povezuje civilne iniciative, nevladne organizacije, okoljevarstvene in pravne strokovnjake ter medije v Sloveniji in na Balkanu. V okviru programa nastajajo kulturni dogodki, delavnice in strokovna srečanja, predvsem pa so odmevne prav fotografije. Gonilna sila programa je Alja Bulič, ustvarjalka in producentka, pomaga ji tudi Erik Valenčič, novinar, pisatelj, dokumentarist. Fotografija, ki je nastajala v sobotnem jutru ob Muri, je nadaljevanje zgodbe. Pravzaprav več zgodb s celega Balkana.
Seveda ni pogoj za varovanje rek XX kromosomski par, so pa ženske širom Balkana pokazale veliko moči in vztrajnosti, ko gre za zoperstavljanje apetitom kapitala. Predvsem v državah nekdanje Jugoslavije, kjer je kapital povečini iz tujine ali pa je precej umazan. Tak primer je gradnja hidroelektrarna Ulog na zgornjem toku Neretve, ki so jo gradili s tujim denarjem in to izključno kitajska podjetja. Obljube o zaposlitvah domačinov in bajnih zaslužkih so hitro splavale po vodi. Hrbtno, tako kot ribe v nedavnem poginu zaradi pomanjkanja kisika pri novem jezu. Cela zgodba je na voljo tukaj. Ali pa ženske Kruščice, ki so branile reko kar fizično, s telesi pred policijo. Vztrajnost, pogum in generacije, to odlikuje varuhinje.
Zakaj ženske? "Ker ženske so nepopustljiva sila, ki se na vse pretege bori za prihodnost, nas, naših otrok. In pri tem so nepopustljive," zaključi Andreja Slameršek. Bo boj za Muro brez hidroelektrarn kdaj končan? "Apetiti so še danes zelo živi, če bo boj kdaj končan, pa je vprašanje, saj vsaka nova vlada na novo izrazi željo po izkoriščanju Mure. Da nikoli ne bodo končani, kaže že to, da so bili v 80. letih, nato od 2016 do 2020 in to se je pokazalo tudi danes - tukaj so bile vse generacije. In bojevnice se ves čas tudi rojevajo!"
