Ali je zaradi spolnih kvot v politiki zdaj politika boljša, ali je bolj neposredna, ali je večji delež žensk v politiki vplival na boljše življenje žensk? Vse to so relevantna vprašanja, ki pa niso nujno in enostavno povezana s spolnimi kvotami.
Kar spolne kvote lahko neposredno spremenijo, je spolna sestava političnih teles in to so tudi dosegle. Posredno lahko vplivajo še na spremembo politične kulture, ki ženske v politiki sprejema kot normalni, sestavni del delovanja demokratičnih procesov odločanja; normalizira tudi dejstvo, da so ženske lahko izvoljene na najvišjih, najprestižnejših mestih v politiki. K novi normalnosti bi prispevalo tudi, če bi več tistih, ki se z ženskami v politiki ukvarjajo, njihovo delovanje presojalo po tem, kaj v politiki zagovarjajo; za kaj se zavzemajo; koliko so pri tem uspešne; in ne po tem, ali so ali niso poročene in še s kom; ali imajo otroke ali ne, kakšen je njihov videz, in podobnih vprašanjih ... Do danes smo imeli ženske na vseh treh najvišjih položajih političnega odločanja, nismo pa še imeli predsednice državnega sveta. Ko ob tem pogledamo, kako se je spremenil odnos javnosti do žensk v politiki, kako ocenjujemo njihovo delo, po čem se jih v javnem diskurzu presoja, moramo žal ugotoviti, da do sprememb na tem področju prihaja počasi. Delovanje žensk v politiki je še vedno velikokrat prezrto, ženske v politiki pa dojete kot moteče, še posebej tiste uspešne, drugačne, tiste, ki v politiko vnašajo spremembe, ki se zavzemajo za človekove pravice in manjšine, tiste, ki imajo v priimku "eno črtico premalo", mlajše ženske še posebej. Čeprav je torej na področju uveljavljanja žensk v politiki še vedno treba veliko storiti, ne kaže pozabiti, da brez uzakonjenih spolnih kvot v politiki do standarda, ki ga imamo danes, zagotovo ne bi prišli tako hitro, kot smo. To seveda ne pomeni, da bi morali biti s tem zadovoljni, nikakor. A tudi od žensk v politiki ne moremo pričakovati čudežev, so namreč del sistema, ki ga ob vsakih volitvah kreiramo tudi sami.
