"Zdravstvena reforma je bila od začetka tempirana kot piarovsko prepričevanje. Najprej, da reforma bo, drugič, da je ideja reforme v zaščiti javnega zdravstvenega sistema. Ne eno ne drugo se ni zgodilo, celo ob podpisu koalicijske pogodbe, s katerim so dane zaveze.
Najava zdravstvene reforme se je začela podobno kot priznanje Palestine – s fanfarami ob ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Eno leto smo se praktično vsak dan pogovarjali o tem in potem je, po njegovem prisilnem odstopu, popolnoma poniknila iz javne debate. Celo nihče je ne pogreša! A ni takšna arbitrarnost nevarna? Premier je dejal, da za realizacijo zdravstvene reforme potrebuje dva mandata, a to pomeni, da je že v startu ponujal mačka v žaklju. Seveda za osem let vladanja potrebujete zaupanje volivcev, kar pomeni, da že v izhodišču blefirate, ko anticipirate njihovo prihodnjo naklonjenost, ki je morda ne bo. Na koncu vedno lahko rečete, da so oni krivi, ker ni reforme. Že v tem vidimo zametek hipokritičnosti.
Ko se je zgodila zamenjava na položaju ministra, je Robert Golob nenadoma ponosno rekel, da zdaj ne bo ničesar več obljubljal. Iz neobljube je poskušal narediti vrlino. Poprej je bil vrl, ker je obljubljal reformo, zdaj pa naj bi bil, ker je več ne. Votlo obljubljanje v kombinaciji s kognitivno disonanco njegovih volivcev, ki so si želeli, da se era avtokracije Janševe vlade konča, nas je pripeljalo v slepo ulico, ko v nekakšni agoniji niso pripravljeni priznati lastne zmote ali se bojijo njenih posledic. Tovrstna kognitivna slepota je svojevrsten fenomen. Najlažje jo razumemo skozi razpravo o janšizmu in antijanšizmu. Če je vlada Roberta Goloba neuspešna, je očitno njen antijanšizem premajhen faktor za uspešnost, pri čemer je gotovo težko zanikati dejstvo, da tej vladi pač ne gre."
