Leta 1997 je odposlanec liberijskega predsednika Charlesa Taylorja eni največjih lepotic iz moje mladosti, manekenki Naomi Campbell, izročil darilo v obliki diamantov. Ni mi znano, ali je manekenka vedela za velikodušnega državnika. A če je uporabila svetovni splet, ki je bil takrat na voljo, je lahko bila na darilo ponosna, saj je najbrž prebrala, da je možakar Liberijo popeljal iz dolgotrajne krvave državljanske vojne. Bržkone si niti v sanjah ni mogla predstavljati svojega sedenja na sojenju temu istemu spoštovanemu voditelju kakšnih trinajst let pozneje, ko so vanjo zaradi diamantov neusmiljeno vrtali med procesom zaradi vojnih zločinov.
Naomi Campbell in Charlesa Taylorja je ujel urok, zajet v naslovu občasne rubrike revije Mladina, v kateri je bilo moč prebirati bolj ali manj zabavne kratke življenjepise. V zgodovini in sedanjosti je namreč zelo pomembno, kdo je kdaj (kaj). Taylor je iz mednarodnega nosilca upanja postal hudobnež, ker je precenil svoj liberijski uspeh in na enako krvav način kot doma posegel še v bližnjo državo Siera Leone. S tem je prekoračil meje sprejemljivega. Pa nikakor ni bilo tako, da se njegovo veselje do prelivanja krvi ne bi kazalo že kdaj prej. Navsezadnje je isto leto, ko je britanska manekenka od njegovega človeka dobila diamante, na predsedniških volitvah nastopil pod sloganom Ubil je mojega očka, ubil je mojo mamo, a vendarle bom glasoval zanj.
Nekoč nosilec demokratičnih upov
Če bi se Campbellovi posmehovali, bi ji naredili krivico. Vsi opazovalke in opazovalci svetovnega dogajanja si pač lahko le pobožno želimo, da bomo uganili, kdo od vplivnežev je in bo kdaj kaj. Prav lahko pa se zgodi, da ga bomo v trenutkih, ko bodo predenj polagali rdeče preproge, nekritično povzdigovali. In se morali po tem, ko mu bodo nenadoma z visoko dvignjenim moralističnim prstom prepovedali vstop v državo, posipati s pepelom. Ali pa se bomo raje skrili v mišjo luknjo. Tudi ob Miloradu Dodiku, ki ga je takšno javno izobčenje pri nas doletelo nedavno, se je moralo verjetno kar nekaj ljudi soočiti z neprijetnimi občutki. Ko se je skoraj sočasno z liberijskim kolegom pojavil na sceni, ni nič kazalo v današnjo smer. Tudi on je bil nosilec demokratičnih upov, ki naj bi Srbe v Bosni in Hercegovini popeljal iz krempljev vampirskih nacionalistov v lepšo, danes bi rekli bolj vključujočo prihodnost. Mnogi evropski in svetovni voditelji so smrtno resno jemali celo ime njegove stranke, ki jo je krstil za združenje neodvisnih socialdemokratov.
Pomagalo mu je, da se je politično kalil ob boku Biljane Plavšić, najbolj znane povojne "skesanke" v svoji skupnosti. Četrt stoletja pozneje, ko nanj iz različnih logov sipajo žveplo, trezno ugotavljamo, da voditelj iz Republike srbske ni ne prvi ne zadnji, ki je svetovne odločevalce pretental z všečno kombinacijo obljub o zagotavljanju stabilnosti in o proevropski usmeritvi (karkoli že to pomeni). In če bi bili vsaj malo pošteni, bi šli še korak dlje in priznali, da bomo najbrž zelo kmalu nasedli kakšnemu posnemovalcu nje govih prijemov z začetka politične poti. Morda nam bo bananin olupek na cesto vrgel že kar njegov domači naslednik, ki bo enako kot on nekoč obljubil, da bo priden, čez nekaj let pa že stavil na enako navezavo skrbi za lasten stolček in domnevnega zagovarjanja narodnih svetinj.
Niti deset let še ni minilo, odkar je poleti leta 2016 pod Vršičem večina slovenske politične smetane ležala dobesedno v prahu pred ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom
Še sreča, da Benjamin Netanjahu, ki je, kot vse kaže, naslednji kandidat za uvrstitev na seznam nezaželenih oseb, vsaj v vladajoči srenji ni nikdar vzbujal ekstatičnih upov. Že ko je bil leta 1996 prvič izvoljen za izraelskega premierja, je zanjo za neomajnega zagovornika miru veljal njegov poraženi tekmec Šimon Peres, on pa za netilca težav.
Romanja na Vršič
Slovenski svet pa utegne v srednjeročnem spominu hraniti neki drug prizor, ki bi moral biti pravzaprav vir večjega nelagodja kot napačno ocenjevanje lokalnega šerifa z Zahodnega Balkana. Niti deset let še ni minilo, odkar je poleti leta 2016 pod Vršičem večina slovenske politične smetane ležala dobesedno v prahu pred ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Priznam, sam se s precejšnjo bolečino spominjam domala nebrzdanega navdušenja, ki je izbruhnilo, ker se je "On", ponos vseh Slovanov, osebno sklonil v ubogo slovensko stvarnost. Še celo debelo namerno zamudo so takrat številni razumeli kot znamenje dobrotljive naklonjenosti. Naomi Campbell lahko verjamemo, da leta 1997 ni vedela, kdo je Taylor. Kdo je Putin, je bilo leta 2016 že dovolj znano. Za seboj je imel dolgo vrsto ravnanj na domačem terenu, ki so nakazovala, da nima zanj človeško življenje nobene vrednosti. Po domnevni obnovi ruske veličine je svoje razumevanje ničvrednosti posameznika in celih skupnosti širil po Gruziji, Krimu, Doneškem bazenu, Alepu in še kje. Pa vendar je bil pod Vršičem takratni slovenski predsednik Borut Pahor eden redkih, ki je malo pomislil, da se utegne nekoč zastaviti vprašanje, "kdo je bil kdaj". Zato se v svojem sicer vljudnem govoru ni prepustil evforiji in se je skrbno varoval povzdigovanja visokega gosta.
Ob koncu moram samokritično pripomniti, da k takim civilnim vnebovzetjem, kot ga je dočakal ruski voditelj, nemalo prispevamo zgodovinarji. Za nazaj se težko upremo izpostavljanju sapo jemajočih dosežkov ljudi, s katerimi sicer, če bi jih srečali, ne bi hoteli ravno iti na morje. Prvi rimski cesar Oktavijan Avgust je šolski primer. Da vzpostavlja mir in stabilnost, je bolj ali manj uspešno prodal že sodobnikom. In po dveh tisočletjih se še vedno le zelo sitni literarni zgodovinarji obregajo ob pesnika Vergilija zaradi sprejemanja vladarjevih bonbončkov. Naomi Campbell se lahko tolaži s tem, da so njeni diamanti domala večni.
