Kot sociologinja že več let raziskuje življenje otrok in mladostnikov, njihove težave, a tudi svetlejše plati.
Vsaka številka v njenih podatkih skriva zgodbo, vsaka zgodba pa kakšno luknjo v sistemu. Tamara opozarja, da otroci pogosto ostanejo sami ravno takrat, ko bi morali biti najbolj slišani. In da je pomoč, če sploh pride do njih, pogosto prepozna.
"Že v petem razredu je učiteljica rekla, da bom nekoč delala na tem področju." Tamara je to napoved potrdila leta pozneje z doktoratom o revščini otrok in zaposlitvijo na Inštitutu za socialno varstvo. Kot raziskovalka se zdaj posveča temam o nevidnih bremenih, ki jih nosijo otroci: revščini, nasilju, brezdomstvu, zasvojenostih. A tudi o tem, kaj mladim omogoča, da kljub razpokam v socialnem, ekonomskem ali političnem sistemu rastejo, se razvijajo, dozorevajo. Tamara razume statistične podatke, a zna izza besed v anketnih odgovorih ali skupinskih intervjujih razbrati tudi tiste tišje, v mislih. V njih pogosto zasliši: "Želim si samo normalnega življenja."
Tamara opozarja, da se duševno zdravje mladih poslabšuje – v Sloveniji celo bolj kot v povprečju v EU. Ključni razlogi? Nepodporno družinsko okolje, osamljenost, stres zaradi šole, natrpani urniki, občutek, da te odrasli preprosto ne razumejo. "Vsaj sto otrok v zavodih nima nikogar, s komer bi lahko razvili varno navezanost," pojasnjuje. In to ni številka – to so življenja ljudi.
Velik del mladih se na stiske odzove z umikom: v zaslone, droge, celo na cesto. Tamara ob tem jasno izpostavlja: pomoč je nedostopna, prepočasna, prešibka. "Čakanje na pedopsihiatra v Ljubljani lahko traja dve leti. Za nekatere otroke je to večnost." O sistemu govori odkrito. Če bi ga ocenjevala, bi mu podelila "srednje minus, saj poka po šivih".
Kljub temu verjame, da so lahko tudi na videz majhne spremembe odločilnega pomena. "Če otrokom povemo, da so v redu takšni, kot so, jim že damo nekaj, česar morda še nikoli niso slišali." In prav ta preprosta misel je morda lahko prvi in tudi najpomembnejši korak.
Prisluhnite še:
Če doživljate stisko ali poznate koga, ki jo, niste sami. Pomoč je na voljo:
- Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsako noč med 19. in 7. uro)
- Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24/7)
- Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro)
- Reševalci 112 (dosegljivi 24 ur na dan)
- Policija 113 (dosegljivi 24 ur na dan)
- Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja 080 11 55 (dosegljivi 24 ur na dan)
- Samarijan 116 123 (dosegljivi 24 ur na dan)
Strašno hudi glasovi sprememb so nova serija podkastov, ki jih ustvarjata Klara Škrinjar in Maja Čakarić. V njej usmerjata žaromete na štiri sodobna družbena vprašanja: pomanjkanje solidarnosti, prekomerna raba elektronskih zaslonov, migracije in izzivi starajoče se družbe. Vsako temo bodo osvetlili trije glasovi: najprej glas osebe, ki breme nosi na lastnih ramenih, nato posameznika, ki dejavno išče rešitve in vnaša pozitivne spremembe, in naposled strokovnjaka, ki predstavi širši kontekst in globlje vzroke. Tako želita avtorici ojačati glas tistih, ki so v središču družbenih prelomnic, ter spodbuditi razmislek o možnih poteh k bolj solidarni in vključujoči prihodnosti. Podkastom lahko prisluhnite tudi TUKAJ.
