Za nami sta za desnico uspešen referendum in velika zmaga, ki naj bi pokazala, da je ljudstvo odločilo, da so kulturniki in drugi zaslužni državljani, ki prispevajo k ugledu države, nepotreben balast, zajedavci, ki so krivi, da imajo upokojenci nizke pokojnine in da državljani slabo živijo, ker si elite izplačujejo visoke dodatke k že visokim pokojninam. Kdo, ki želi, da bi upokojenci bolje živeli, bi pri zdravi pameti ne bil proti takemu zakonu. Saj potihem si vsak od nas želi bolje živeti. Ljudje, ki živijo od sadov svojega dela, takega zakona ne morejo podpreti.
Zakaj bi bil nagrajen tisti, ki ustvari neko umetniško delo, ki ne prinaša dobička? Kulturniki so kamen za vratom delovnega ljudstva. In tako je desnica ponosno razglasila zmago, ki ji jo je omogočila četrtina volilnega telesa, disciplinirana večina, ki mora iti na volišče, da potrdi pravilnost svojih ideoloških očetov. Tudi v stranki NSi so poteptali svoj ponos in se pridružili tistemu, za katerega so se zaklinjali, da z njim nikoli več v vlado. Podlegel je tudi vodja nove stranke Demokrati, g. Logar, in dal vedeti, da je njegov vzor stranka SDS in da člani ne morejo glasovati drugače. Kajti oni gredo po samostojni poti in niti na misel jim ne bo padlo, da bi po prihodnjih volitvah šli v vlado pod komando SDS. NSi je svojo podložnost dokazala že z nepodporo spremembi volilnega sistema, ki bi omogočila, da bi volivec uveljavil svoj glas. So našli priročen izgovor, da je zdaj že prepozno za to.
Toliko o tem, če se slučajno ne ve, kdo ima komando na desnici in kdo bo ob morebitni zmagi desnice sestavljal prihodnjo vlado. Edina zadrega bi lahko nastala ob zmagi A. Logarja. Kdo bi postal premier?
Rad bi, da bi te vrstice prebrali tudi člani vladajoče stranke, ki se obnašajo, kot da jim je zmaga že zagotovljena. To nikakor ni res, saj je bil že klic k bojkotu nekoliko čuden, čeprav ni bilo slabo mišljeno. Namreč: ta referendum je nepomemben zato, ker ne spreminja ničesar. Edino, kar bi lahko spremenili, je to, da potomci nagrajencev ne bi več prejemali tega denarja. Zdaj so seveda tisti, ki imajo to ugodnost, ki je res velika anomalija Prešernovih nagrad, zadovoljni, ker bodo še naprej prejemali denar. Ali si torej desnica res lahko čestita? Dokazali so, da razmišljajo v stilu protestnikov pred sodiščem, ki so pritiskali na sodnike, ko se je sodilo vodji desnice. Kdor je gledal in poslušal te ljudi, si lahko predstavlja, s kakšnim užitkom so obkrožali proti.
Pravijo, da je človek edino bitje, ki ne ravna zgolj nagonsko, ampak ceni tudi druge vrednote. Med drugim umetnost. Zakaj bi spoštovali in cenili ljudi, kot je Prešeren, zakaj naše impresioniste, cenjene v svetu, zakaj naše pravljičarje, ki so nam polepšali otroštvo s svojimi nepozabnimi ilustracijami, ki so nam ostale v spominu. Zakaj slikarja Pengova, če pa je slikal prizore iz naše revolucije, pa jih je bilo treba pred drugimi skriti s pregrinjali. Kultura je vendar nepotreben privesek, ki ga je prinesla revolucija. Kulture ne potrebujemo, je odločila četrtina volivcev, in to je bistveno za razglasitev zmage. Preostale tri četrtine volilnega telesa ne štejejo.
Upal sem, da bo sedanja koalicija dojela, da ima naša demokracija tri enakovredne veje oblasti. Zakaj je potem sodna oblast podrejena zakonodajni in izvršni, ki se pulita za privilegij izbora vrhovnih sodnikov? Zakaj ne dovolita, da sodniki to opravijo sami? Zakaj potrebujejo botra, da so potrjeni? Ko človek gleda, kaj se počne s sodniki in tožilci, spozna, zakaj je ta vpliv tako pomemben. In dokler bo tako, se sodnih odločitev ne bo treba bati. Mogoče samo tistim z dna družbe. Kako naj sodnik sodi, če ve, da nad njegovimi odločitvami budno bdijo odločevalci iz drugih vej oblasti? Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi imela tudi sodna oblast pravico vtakniti se v odločitve parlamenta in vlade in morebiti povzdigniti glas ob poklekanju pred evropskimi politiki, ki od nas zahtevajo povečanje prispevka za obrambo. Mogoče pa je med sodniki dovolj pametnih glav, ki bodo pritrdile, da tretje svetovne vojne, ki bo zadnja, ne potrebujemo. Potrebujemo pa izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost in predvsem omogočati ljudem dostojno starost. Narod, ki ne spoštuje svojih starejših, si ne zasluži prihodnosti. Prosim v imenu ljudi, ki preživljajo negotovo starost, da jim prisluhnete, saj boste tudi vi enkrat stari. In prosim, nehajte že poslušati vojaške bobne, ki vam sporočajo, da prihajajo Rusi. Naj se jih bojijo tisti, ki so jim ob razpadu SZ obljubljali, da se Nato ne bo širil na območje njihovega vpliva. Rusi so bili tiho, ko so se včlanile baltske države, ne morejo pa dovoliti, da postane članica pomembna država, kakršna je Ukrajina. Ne morete tako poteptati ponosa neke velesile, ki je dovolila, da se je Nemčija spet združila. In prepovedali ste udeležbo na slovesnosti ob dnevu zmage, poteptali ste milijone ruskih življenj, ki so omogočila svobodo Evrope.
No, nič hudega, saj ste poteptali tudi partizane. In ponosno boste pritrdili, da naj Evropa zapravi 800 milijard evrov za orožje, ki ubija, namesto da bi ljudem omogočili mir in blagostanje. S podporo oboroževanju izdatno pljuvamo v lastno skledo.
Franc Škerget, Sv. Primož na Pohorju
