"Saj sem pred tem že slišala za RSV, in ko se je hči rodila, so mi zdravniki svetovali, naj dve leti starejši bratec nekaj časa ne hodi v vrtec. Pa se za to nisem odločila in prav on je prinesel virus domov. Dokler ne doživiš na lastni koži, pač ne upoštevaš vseh priporočil," pravi Lili Kumar, mamica danes štiriletne deklice, ki je bila zaradi okužbe z RSV hospitalizirana kar trikrat, prvič pri šele dveh mesecih.
Ko se je hči rodila, si je želela biti vsaj del dneva z njo sama, da bi se ji lahko stoodstotno posvetila in se bolje povezala z njo. Poleg tega je menila, da ji bo hkratna skrb za dojenčico in dveletnika prenaporna, pojasnjuje sogovornica, zakaj je sina kljub priporočilom poslala v vrtec.
Za posebno izpostavljene okužbi z RSV sicer veljajo nedonošenčki in otroci s hujšo prirojeno srčno napako ali kronično pljučno boleznijo. A deklica je bila normalno donošena, ob porodu je v točkovanju po Apgarjevi dobila dobre ocene in prva dva meseca je napredovala povsem običajno. "Bila je dovolj težka, polno dojena in se je normalno razvijala," pravi Lili Kumar, ko opisuje hčerino prvo bolezen. Ta se je začela kot rahel prehlad, nenadoma pa je dojenčica začela hropsti in Kumarjeva jo je odpeljala na pregled v ambulanto za pediatrično nujno medicinsko pomoč v Ljubljani, od tam pa so ju takoj napotili na pediatrično kliniko.
Stanje se lahko zelo hitro poslabša
"Na kliniki so jo ponovno celo pregledali in naju takoj sprejeli na oddelek," se spominja sogovornica. "Že tedaj so ji vstavili kanilo v roko, da bi bila pripravljena, če bi se njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Za vsak primer so jo tudi priklopili na kisik. Razložili so mi, da se lahko pri RSV stanje zelo hitro poslabša, in to se je potem tudi zgodilo. Drugi ali tretji dan v bolnišnci so jo priklopili na infuzijo, ker je bila prešibka. Medtem je nisem dojila, ker bi hči za sesanje porabila preveč energije."
Ob stresu in skrbi za otroka je Lili Kumar tudi sama zbolela, vendar ji je osebje pediatrične klinike priskočilo na pomoč. "Dobivala sem zdravila in ponoči so oni skrbeli za dojenčico, ker se je veliko zbujala in jokala, saj z infuzijo ni dobila dovolj hrane, poleg tega je najbrž pogrešala mojo bližino. Ker je bila priklopljena na naprave, je ni bilo mogoče nositi po sobi, lahko so jo samo dvignili iz posteljice in pestovali," razlaga Kumarjeva. "Da jaz ne bi bila preveč izčrpana, so nam ponudili možnost, da se z možem menjavava in je vsak dan drug z njo. Ampak ker sva imela doma še sina, se nama je zdelo bolje, da v bolnišnici ostanem jaz in punčko znova dojim, ko ji odstranijo infuzijo." Ker je bil ravno čas covida-19, sta bili mama in hči povsem v karanteni, stika nista imeli ne z drugimi starši ne z drugimi otroki, samo z osebjem v bolnišnici. Ko je bila hči budna, je ves čas sedela pri njej, in tako je minilo osem dni.
Ostal je strah pred belo haljo
Po dobrem letu, ko je imela hči 14 mesecev, so jo zaradi okužbe z RSV ponovno sprejeli v bolnišnico, vendar se okužba ni razvila v pljučnico, tudi infuzije ni več potrebovala, saj je takrat že uživala gosto hrano. "So ji pa ves čas skozi cevko v nosku dovajali kisik," opisuje sogovornica. V tem času je deklica bivanje v bolnišnici nekoliko lažje prenašala, saj je lahko že sedela in se igrala, prihajala je tudi bolnišnična vzgojiteljica in ji krajšala čas z igračami in branjem pravljic. "Ostali sva en teden, in ko se je bolje počutila, je lahko tudi vstala s posteljice. Ampak ker je bila s cevko priklopljena na kisik, se je lahko gibala le tako daleč, kolikor je segla cevka."
Zgodba se je ponovila še enkrat, že dva meseca pozneje. "Po tretji hospitalizaciji so hčeri predpisali ventolin, to je inhalator, ki ga uporabljajo tudi otroci z astmo. Pokazali so nama, kako ga je treba uporabljati, ampak na srečo se bolezen od tedaj ni več pojavila," pravi mamica štiriletnice. Deklica je danes zdrava in živahna, kar nekaj časa pa je trajalo, preden se je znebila strahu pred zdravniki. "Še pred letom in pol je zajokala vsakič, ko je zagledala belo haljo. Očitno si tudi zelo majhen otrok zapomni tako stresne situacije," razmišlja Kumarjeva. Seveda tudi sama ob hčerini bolezni ni bila neprizadeta. "Ko sem zbolela in ji nisem mogla pomagati, kot sem želela, sem se počutila grozno. Ampak v takem položaju se pač trudiš preživeti in po svojih najboljših močeh poskrbeti za otroka," pravi in dodaja, da so ji v bolnišnici v tem času zagotovili tudi psihološko podporo. Danes s svojo zgodbo ozavešča novopečene starše, da se takemu scenariju še lahko izognejo.
