Vlado Began se je na široko, z zanj že znanimi, predvsem kritikantskimi in žaljivimi stališči do lovcev, razpisal o "medvedji zgodbi" na Slovenskem, ki buri duhove in postaja neverjetno aktualna tema. Naj mi bo oproščeno, a zdi se, da tako kot o nogometu želijo vsi vse vedeti tudi o medvedih. Modrujejo tudi raziskovalci - znanstveniki, ki ga biološko in ekološko verjetno še najbolje poznajo. A očitno še bolj tisti, ki o njem vedo malo ali skoraj nič. Sam kljub temu da o divjadi nekaj malega vem, ne bom komentiral nekaterih, včasih zelo dvomljivih mnenj, teorij in izjav kar "čez palec", ki mi vse bolj "dišijo" po lovskem, mestoma nasprotujočem si leporečju tudi iz lovskih krogov. Da nelovskih ne omenjam posebej.
Spoštujem vsako javno izraženo mnenje, ker v demokraciji pač velja svoboda govora in pisanja. Na mnoge slabosti v lovstvu (jih nisem in jih ne bom zanikal) je znal najbolj argumentirano opozarjati drugi predsednik zveze, velika legenda in nestor slovenskih lovcev, dr. Ivan Lovrenčič. Poznal je lov, lovstvo, lovsko kinologijo in lovsko organizacijo svojega časa in tudi slabosti posameznikov, čeprav so bili za lovstvo veliko boljši časi. Stroko je imel v malem prstu in s strokovnjaki je zelo rad sodeloval. Predvsem pa je užival zaradi svoje modrosti in široke razgledanosti velik ugled in spoštovanje tako znotraj lovske organizacije kot v širših družbenih krogih. Danes bi novodobne "Lovrenčiče" še kako potrebovali. Sploh ker nas je Vlado Began poimenoval za "glavne mrhovinarje", ki vsako leto po ukazu države pobijemo kakšnih 100.000 živali in odnesemo njihova trupla. To je pa groba in zame ter večino članov slovenske zelene bratovščine hudo žaljiva pripomba. Enako kot piščevo vprašanje: "Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?" Gospod Began, se vam ne zdi, da ste šli malo čez rob?
Drži, da tudi slovenski lovci nismo "brezmadežniki", saj se vedno in v vseh interesnih združenjih in celo v državnih službah najdejo izjeme, a večji del lovcev nas zelo odgovorno skrbi za naravo in varstvo naravnega okolja v prid ohranjanja habitatov za divjad in druge prostoživeče živali. Na mojem koncu, v Slovenskih goricah, zlasti še za malo divjad (poljske zajce, fazane, jerebice in prepelice). Poljsko jerebico smo že davnega leta 1963 zaščitili lovci sami, enako se je zgodilo s poljskim zajcem po dogovoru mnogih naših nižinskih lovskih družin. Lovci smo že v 80. letih minulega stoletja bili plat zvona zaradi katastrofalnih sprememb v življenjskem okolju divjega petelina in tega mogočnega trubadurja slovenskih gozdov spet tudi sami dogovorno zavarovali s prenehanjem lova nanj. Podobno je bilo z ruševcem. Po iztrebljenju risa je bil na pobudo lovske organizacije leta 1973 vnovič naseljen in tudi s populacijo rjavega medveda v preteklosti s prepovedjo lova ni bilo posebnih težav. Ker nisem poklican strokovnjak za to mogočno zver, ne morem in tudi ne mislim besedičiti, kaj vse je pripeljalo do zdajšnjih konfliktov, očitno pa bi o "teh čevljih" rad presojal spoštovani Vlado Began. Se pa absolutno strinjam, da je medvedov in volkov za naš naravni medvedji habitat očitno preveč in da smo se tudi problematike šakala lotili prepozno, saj ga ne obvladujemo več (za vsaj toliko let, kolikor so potekale po zahtevah EU raziskave o njegovem varstvenem statusu na Slovenskem). Kar je res, je res – to pač moramo priznati in javnosti povedati.
Pričakujem, da bodo zdajšnji odgovorni predstavniki lovske organizacije v okviru svojih pristojnosti, možnosti in tudi skladno s strokovnimi analizami (zame je mnenje stroke edino pomembno in upoštevanja vredno) in odgovorni državni organi, ki pišejo (žal zapoznele) odločbe o odstrelu (pardon, odvzemu!) javnosti tudi sporočili, kaj je naloga lovcev in kakšna je dejanska vloga lovske organizacije. Slovenski lovci nismo nikakršni "mrhovinarji in ubijalci" … Še enkrat, zame in za moj široki krog lovskih tovarišev in prijateljev je tako etiketiranje zelo žaljivo! Lovska organizacija mora vselej in povsod ponuditi lovsko strokovno utemeljene in verodostojne uporabne rešitve, če želi slediti uresničevanju svojega temeljnega naravovarstvenega poslanstva v korist divjadi in njenega življenjskega okolja. Vse drugo kot upoštevanje naših skupnih načel je zato bolj podobno "boju z mlini na veter".
Dr. Marjan Toš, Lovska družina Dobrava v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
