Ob vplačilu zavarovalne premije si želimo le eno; da se z agentom za eno leto ne slišimo. A včasih nismo te sreče. Stresni dogodek ob oškodovanju pa nam lahko dodatno zagrenijo cenilci. Na portalu Predlagam Vladi se je tako oglasil državljan, ki predlaga "periodično preverjanje usposobljenosti/kredibilnosti zavarovalniških cenilcev." K temu ga je napeljalo nekaj negativnih izkušenj, ki jih je popisal in prejel odobravanje številnih obiskovalcev portala: "Cenitve smejo odstopati do maksimalno 10 odstotkov, v resnici pa odstopajo tudi do 50 odstotkov. Poleg tega imajo zavarovalniški cenilci preveč svobode pri izvajanju cenitev. Nedopustno je, da cenitve ocenjujejo na podlagi odločitev oškodovanca o izbiri servisne storitve. Dogaja se, da v primeru poravnave ponudijo polovično ceno dejanske vrednosti popravil. Tako je bodisi na področju avtomobilskih škod ali škod na nepremičninah. Marsikdo lahko škodo popravi sam, pri tem pa se mu ne prizna škoda v realni višini. Ko nekdo lahko na vozilu sam zamenja žaromet, ki stane 500 evrov, ga cenilec v primeru, da izjaviš, da ga boš zamenjal v lastni režiji ali pri svojem izbranem izvajalcu, oceni na pol vrednosti, če pa isto stvar naredimo v pooblaščenem servisu, se izkaže račun za isto dejavnost v vrednosti 700 evrov."
Da ne bi kdo obogatel ...
Ogorčeni državljan je tako prepričan, da gre za kršenje kodeksa in zavajanje, če ne celo poskus goljufije s strani zavarovalnice. Zato je vladi predlagal, da bi bilo treba periodično preverjati usposobljenost ali kredibilnost zavarovalniških cenilcev. No, Ministrstvo za finance (MF) to idejo kategorično zavrača, saj da "odstopa od temeljev v zakonodaji in ne odraža dejanske prakse zavarovalnic pri izvrševanju zavarovalnih pogodb premoženjskih zavarovanj ter stanja aktualnega trga izvajalcev storitev." Kot dodajajo na MF, se morajo tako zavarovalnice kot oškodovanci ravnati po temeljih in pravilih odškodninskega prava. Skrajšano: oškodovanci morajo čim bolj omejiti škodo, zavarovalnice pa jo povrniti, brez da bi kdorkoli pri tem dodatno obogatel. "Namen odškodnine po Obligacijskem zakoniku je vzpostavitev prejšnjega stanja ali nadomestilo dejanske škode, ne pa obogatitev oškodovanca ali koga drugega, na primer izvajalca," razlagajo na ministrstvu.
Na izbiro 2700 podjetij
Prepričani so, da so cenilci strokovno dovolj usposobljeni za opravljanje svojega dela: "Cenilci na področju različnih vrst premoženjskih zavarovanj so za svoje delo izobraženi in usposobljeni. V pomoč pri svojem delu uporabljajo različne pripomočke in orodja. Pri cenitvah delujejo v skladu z internimi pravilniki in navodili zavarovalnic. Za opravljanje cenitev se stalno izobražujejo in sledijo tehničnemu razvoju na področjih, na katerih opravljajo svoje delo." Tudi če oškodovanec ni povsem prepričan v pošteno vrednotenje cenilcev, pa ima veliko možnosti, kjer bo denimo popravljal vozilo. "Prav razlike v cenah postavk dela in materiala pa izhajajo iz različnih kakovostnih standardov ter razlik v strokovni in tehnični usposobljenosti izvajalcev storitev," poudarjajo na MF, kjer razpolagajo s podatkom, da v Sloveniji v panogi v panogi "popravila in vzdrževanje motornih vozil" deluje več kot 2.700 podjetij, od teh 460 podjetij poroča vsaj o 3 zaposlenih.
Od pritožbe do sodišča
Kaj pa, če je zavarovanec ali oškodovanec kljub vsemu omenjenemu prepričan, da ponujena zavarovalnina ali odškodnina ne predstavlja nadomestila dejanske škode? Na MF razložijo opcije: "Zavarovalnice imajo vzpostavljen nadzor v obliki internih pritožbenih postopkov. Prav tako je vzpostavljeno izvensodno reševanja sporov, torej mediacijski center in varuh dobrih poslovnih običajev v zavarovalništvu. Nenazadnje pa lahko gredo primeri tudi na sodišče."
