"Upam, da bo regres v denarju ... moral bi peljati avto na servis, zamenjati pralni stroj ... in urediti še nekatere stvari." Morda se zdi kot fikcija, a takšna je realnost v marsikaterem slovenskem gospodinjstvu. Regres za letni dopust je eden redkih preostalih "zagotovljenih" dodatkov, ki jih delavke in delavci v Sloveniji še vedno množično prejemajo. Zakonsko določen v zakonu o delovnih razmerjih naj bi služil kot finančna podpora za letni dopust – pravico, ki naj bi omogočila počitek, regeneracijo in - čas za družino ali preprosto - čas zase. A v praksi se vse bolj zdi, da regres pogosto ni več "dopustniški denar", temveč raje obliž na finančne rane. Ki so vse bolj številne in vse globlje, zato je junij za mnoge tudi mesec olajšanja za tisto, kar je nujno treba urediti, pa do prejema regresa to preprosto ni bilo izvedljivo. In strašljivo je, da morajo mnogi upati, da bo regres v celoti izplačan v denarju in ne delno v nedenarni obliki, kar je sicer v skladu z določenimi kolektivnimi pogodbami tudi mogoče.
Okviri so sicer zastavljeni, kar je dobro: delodajalec mora izplačati regres najmanj v višini minimalne plače, a številni delodajalci, zlasti v javnem sektorju ali večjih podjetjih, izplačajo več. Sploh odkar je regres neobdavčen do višine povprečne bruto plače. Ki je resda vse višja. A vse dražje je tudi počitnikovanje. Zato raziskave in podatki kažejo, da si vse več zaposlenih niti z regresom ne more privoščiti počitnic. Visoke cene osnovnih življenjskih stroškov, inflacija in obresti na posojila pomenijo, da se regres vse pogosteje porabi za plačilo dolgov, položnic ali osnovnih potrebščin.
Za številne družine je to postalo rutinsko: ko pride regres, gre najprej za poplačilo minusa na transakcijskem računu, nato še za kako zamujeno neplačano položnico, šele nato – če ostane kaj – za nekaj dni oddiha. Dopust pa je vedno bolj doma ali le za vikend na morju.
Dopust ni le razkošje – je človekova potreba
Tudi regres razgalja razslojenost slovenske družbe: medtem ko nekateri z njim rezervirajo letalske vozovnice za eksotične kraje, drugi z njim krpajo luknje v proračunu. Pomanjkanje stanovanjske politike, stagnacija plač v določenih sektorjih in prekarne oblike dela pa dodatno slabšajo občutek varnosti, ki naj bi ga tak dodatek k plači vsaj simbolno dajal.
Je pa treba tudi reči - Slovenija je med redkimi evropskimi državami, kjer je regres sistemsko urejen in obvezen. V številnih drugih državah je to stvar dogovora med delodajalci in sindikati. V Avstriji na primer regres ni zakonsko določen, a je s kolektivnimi pogodbami široko uveljavljen in znaša običajno eno dodatno bruto plačo. V Nemčiji ga ima le približno polovica zaposlenih, odvisno od panoge. Skandinavske države, kjer je dopust daljši in dobro plačan, regres kot poseben dodatek pogosto nadomestijo s sistemom dopustniških varčevalnih skladov ali višjimi osnovnimi plačami.
Če želimo, da regres ostane to, kar bi moral biti – pomoč pri uresničevanju pravice do dopusta –, moramo kot družba opredeliti širša vprašanja: dostojne plače, manjšo zadolženost gospodinjstev in večjo finančno pismenost. Prav tako bi kazalo razmisliti, ali je čas za posodobitev sistema – morda v smeri dodatnih spodbud za varčevanje za dopust ali oblikovanja posebnih dopustniških skladov za najranljivejše.
Konec koncev dopust ni le razkošje – je človekova potreba. In regres naj ne bo le interventni ukrep v času vse večjih finančnih stisk.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
