Institucije, ki imajo v opisu svojih del in nalog analizo in napovedovanje gospodarskih gibanj, od napovedi do napovedi slabšajo ocene za gospodarsko rast v Evropi in Sloveniji. Da bi sleherniku vendarle prikazali malo obetavnejšo sliko, kot v resnici je, za leti 2026 in 2027 znova napovedujejo izboljšanje. Seveda bodo te napovedi spet popravljali, prvič že v prvih dveh ali treh mesecih prihodnjega leta. Zakaj jih sploh še objavljajo, če jih morajo kar naprej popravljati?
Vlade te napovedi uporabljajo kot osnovo za pripravo proračunov. Da bi ljudem nehali nalivati kalno vino in bi jim nalili čistega, tega si v teh institucijah zato ne morejo privoščiti, ker so del gospodarsko-političnega sistema. Bolj ko se krči gospodarska aktivnost, bolj napihnjeni so proračuni.
Za to napihovanje so bile še pred letom ali dvema eden od glavnih argumentov podpore gospodarstvu za zeleni in digitalni prehod. Razlagali so, da je ta dvojni prehod neizogibno potreben za trajnostno gospodarsko rast in dolgoročno uspešnost evropskega gospodarstva ter zagotovitev blaginje prebivalstvu.
Čim je v Nemčiji, ki je kot največje evropsko gospodarstvo, postalo očitno, da je to povsem nerealen načrt, so ga začeli opuščati. Narediti je bilo treba novega in začeli so rožljati z orožjem. Nov načrt tako temelji na vzpostavitvi vojnega gospodarstva, ki so ga poimenovali investicije v obrambo in varnost. Hkrati zlasti v Franciji in Nemčiji kot v ključnih zahodnih članicah EU med prebivalstvom vse bolj narašča nezadovoljstvo zaradi naraščanja revščine.
V Franciji, drugem največjem gospodarstvu v EU in območju z evrom, se soočajo z najhujšo politično in gospodarsko krizo v nekaj desetletjih. Javni dolg države nezadržno raste in je po zadnjih podatkih že presegel 113 odstotkov bruto domačega proizvoda države (BDP) oziroma vrednosti vsega, kar podjetja in državljani ustvarijo v letu dni. Nakup obveznic, s katerimi se zadolžuje francoska država, je po ocenah analitikov postal že bolj tvegan od nakupa obveznic, s katerimi se zadolžuje država v Grčiji, Španiji, Italiji, na Portugalskem, ki so do zdaj veljale za daleč najbolj tvegane, zapravljive in neodgovorne južne članice EU.
Francoski predsednik Emmanuel Macron se dnevno sooča z novimi udarci. V zadnjih dneh sta mu odrekla podporo dva nekdanja predsednika vlade, vsaka nova anketa mu pokaže nižjo podporo med državljani.
Gospodarsko krizo na svoji koži vse bolj občuti tudi vse več ljudi v Nemčiji, ki je največje gospodarstvo v EU in območju z evrom. Kancler Friedrich Merz je ob tem, ko so tradicionalna industrijska podjetja prisiljena zapirati svoje tovarne tudi doma in ko napoveduje milijardna vojaška vlaganja, konec avgusta Nemcem povedal, da si sistema socialne varnosti, ki je eden od največjih dosežkov povojne Nemčije, ne morejo več privoščiti. Tega državljanom ni povedal voditelj katere od najrevnejših obrobnih članic, ampak voditelj največje in najbogatejše države EU.
Ko voditelj takšne države pride na dan s takšno grožnjo, je jasno, da ni realnih obetov, da bo kmalu bolje. Vedno slabše gospodarske napovedi to samo potrjujejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
