Odkar je bila leta 2014 ustanovljena Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, s čimer je vlada dobila prvega ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, bo, kot kaže, koroška Slovenka Angelika Mlinar že peta ministrica, ki se bo spoprijela s to funkcijo v zadnjih petih letih. V prejšnjem mandatu vlade Mira Cerarja je ministrsko funkcijo čez celoten mandat opravljala Alenka Smerkolj, ki si jo je javnost še najbolj zapomnila po študiji Vizija Slovenije, ki je ugotovila, da bomo Slovenci srečni šele leta 2050.
Pet ministrov v petih letih se je zamenjalo v kohezijskem resorju
Že četrta ministrica iz kvote SAB
V vladi Marjana Šarca je resor kohezije pristal pri Stranki Alenke Bratušek (SAB), na ministrskem stolčku pa so se doslej zamenjali trije člani stranke. Še preden se je nanj dobro usedel Marko Bandelli, ga je novembra lani že moral zapustiti zaradi neprimerne komunikacije in domnevno slabega dela. Nadomestil ga je Iztok Purič, ki je po besedah predsednika vlade Šarca delal zelo dobro, a je letos septembra odstopil sam, kot je navedel, iz osebnih razlogov. Za najdaljše možno obdobje, to je tri mesece, je funkcijo kohezijske ministrice prevzela šefinja SAB, bivša premierka Bratuškova. V odstopni izjavi je Purič zapisal, da so v službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko v času njegovega mandata "uspeli narediti tisto, česar ekipe pred njim niso znale ali pa niso zmogle narediti". Njegova absolutna prioriteta je bila ureditev informacijskega sistema službe. Puričeve besede so simptomatične, saj kažejo na to, da se resor zaradi krize vodenja v prvi vrsti še vedno ukvarja sam s sabo.
Resorja za kohezijo do sedaj, s kratko izjemo Bratuškove, nikoli ni vodil kdo od vidnejših strankarskih politikov, kar sicer odslikava odnos slovenske politike do tega področja, kjer nobeni stranki še ni uspelo, da bi ji dobro delo v resorju nosilo politične točke. Pri delitvi volilnega plena kohezijski resor ni visoko na prioritetnih listah strank, določeni stranki se dodeli v drugem ali tretjem krogu razdeljevanja ministrskih položajev, ko so po navadi vsi drugi bolj privlačni resorji že razdeljeni. Zato ni presenečenje, da je resor za kohezijo v aktualni vladi sprejela SAB, ki je izmed strank koalicijskega peterčka dosegla najslabši rezultat na lanskih predčasnih volitvah.
Počrpamo vse, a s precejšnjo zamudo
Služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je, kot ime pove, odgovorna za uresničevanje evropske kohezijske politike in razvoj, skrbi pa za črpanje sredstev, ki jih zagotavljajo evropski strukturni skladi in kohezijski sklad. Slovenija je namreč vse od vstopa v EU neto prejemnica evropskih sredstev, kar pomeni, da v evropski proračun vplača manj denarja, kot ga iz njega dobi. Evropska sredstva so tako na mnogih področjih edina razvojna sredstva, ki jih ima na voljo vlada oziroma lokalne oblasti.
Služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je organ upravljanja za evropske strukturne sklade in kohezijski sklad. Za ukrepe kohezijske politike je v 28 državah članicah EU za obdobje 2014-2020 namenjenih 351,8 milijarde evrov, od tega je Sloveniji na voljo 4,174 milijarde evrov. Kljub zastojem pri črpanju, ki so stalnica v delovanju resorja, pa ni pričakovati, da državi na koncu ne bi uspelo počrpati vseh sredstev.
Izkušnje iz prejšnje finančne perspektive 2007-2013 kažejo, da je Slovenija počrpala 99 odstotkov razpoložljivih evropskih sredstev (4,1 milijarde), a črpala jih je še globoko v času aktualne finančne perspektive. S precejšnjo zamudo Sloveniji torej uspe počrpati vsa sredstva, ki so ji dodeljena. Namen kohezijskih sredstev je v osnovi takšen, da gre za evropski denar, ki je namenjen razvoju določene države, od nje je odvisno, kako hitro in na kakšen način bo počrpala vsa sredstva. Od uspešnosti in hitrosti črpanja sredstev pa je odvisen razvoj države.
