Poleti je v pogovorih nabirala spomine, vtise o mestu in življenju v njem, sedaj pa utrinke razprostrla v avli stavbe GT22 (dostop za ogled razstave je z Židovskega trga). V prostoru so razpredene niti in nanje obešene petrijevke, v katerih so fotografije in QR-kode, na osnovi katerih obiskovalec s pametnim telefonom dostopa do izjav sogovornikov Peganove. Minuto ali malo več so dolge izjave, nekateri sogovorniki se pojavijo z več izjavami, skupno je na razstavi za štiri ure posnetkov. Še ogromno je imela "surovega materiala", zato je porabila veliko časa, da je vse preposlušala in nato izluščila izjave, ki jih je uporabila za instalacijo.
"Ne gre za pričevanja, temveč za posamezne utrinke ljudi različnih starosti - od starejše generacije, srednje in mlajše. Vsi ti tvorijo mesto in ob tem se pojavi vprašanje, kako vsi ti vidijo mesto in, obenem, kako mi kot poslušalci vse to doživljamo, kako se znajdemo v tem mestu, ga še občutimo kolektivno ali je to obdobje kovida povsem spremenilo," pravi Maja Pegan. In kaj je v pogovorih ugotovila? "Da nismo več zelo povezani, da imajo različne generacije zelo različne vrednote."
V pogovorih je slišala veliko humornega, prigod, pa tudi težkih spominov, neprijetnih zgodb. Pri starejših denimo spomin na močno bombardiranje Maribora ob koncu druge svetovne vojne, lakoto, pomanjkanje oblačil, pa tudi o zlorabah, ki so se dogajale ali se še dogajajo, je umetnica slišala med zbiranjem zgodb. "Lahko bi se spuščala samo v takšne zgodbe, ampak se za zdaj nisem. Razstava dopušča še veliko možnosti, te pripovedi so lahko tudi priložnost za nadaljnje antropološke, sociološke razstave," odgovarja. Razstava je na nek način v prototipni izvedbi, zato v postavitvi dopušča še veliko možnosti.
To so ljudje in ljudje so mesto, brez njih ga ni
Za pogovore si je avtorica pripravila nabor vprašanj, sicer pa je pogovor prosto tekel. Med sogovorniki je veliko njenih znancev, ki jih je prosila za pogovor. Poleg tega je na družbenem omrežju objavila povabilo k sodelovanju. Prav tako je navezala stik z Domom Danice Vogrinec Maribor, rade volje so sodelovali, poiskali so kar devet zainteresiranih za pogovore: "To je bila krasna izkušnja in še bom šla tja."
Točke, posodice s kodami, po prostoru niso postavljene naključno, temveč je avtorica z njimi oblikovala zemljevid mesta. "Vsi ti ljudje so mesto, ker ni mesta brez ljudi," doda umetnica. Ko torej ugotovimo, kje smo, iz katerega dela mesta je posamezna zgodba, vemo ali ugibamo, kako se orientirati naprej, da bomo prišli do želenega predela. "Zemljevida nisem želela dati na tla. Da se obiskovalec osredotoči na zgodbe. Tudi imena niso napisana. Nekateri niso želeli, da se zapišejo, obenem pa ime lahko zavede, odvrne od poante zgodbe, ki jo slišiš." Na koncu je ob izhodu na voljo anketa za obiskovalce o tem, kako so se med poslušanjem počutili, prijetno ali ne.
Razstava je odprta do vključno petka, 14. novembra, med 15. in 18. uro. Avtorica se zahvaljuje podjetju Mikro+Polo za donacijo petrijevk in Radiu Marš za pomoč pri obdelavi posnetkov. Njena želja je, da se celotni pogovori tistih, ki so s tem soglašali, arhivirajo v kakšnem javnem zavodu in se jih da v širšo javno uporabo. Izvedbo razstave je financirala Mestna občina Maribor. "Še zmeraj velja povabilo na kavo ali kaj drugega za življenjsko zgodbo, ker bom to raziskovala naprej in tudi razvijala prostorsko izvedbo," sklene Maja Pegan.
