(TEST) Hyundai tucson: Prepričljivost videza in še večja prepričljivost z uporabniškega stališča

Zelo verjetno je, da vam je všeč; če ne zaradi drugega, zaradi motorne maske, katere skrajni elementi se prelevijo v niz segmentov dnevnih luči. Pa tudi sicer - prepričljiva postava, izrazit nos, geometrijsko položeni liki na bokih in zadek z značajem. Za le dva centimetra je daljši in širši (ter za enega nižji) od prejšnje generacije, a ga je v kvadru, določenem z njegovimi zunanjimi merami, opazno več kot prejšnjega.

S prednjih sedežev je prav tako oblikovno prepričljiv, tehnično pa le malo manj - na digitalnih merilnikih (brez nadstreška) in osrednjem zaslonu se hitro naberejo prašni delci in infozabavni sistem zdaj nima več niti enega gumba. Sreča, da nadzor z dotikom deluje brezhibno, in spet je treba pohvaliti menije. Tudi domislica na merilnikih pride prav: ob vklopljenem smerniku se ustrezni del spremeni v zaslon za kamero na zunanjih ogledalih.

Sedeža sta dobro nastavljiva, sedi se visoko in štiri prečke volanskega obroča so nekaj posebnega. Gumbi na njih so za vzor, prav tako predali in pri tem velja posebej pohvaliti mesto za brezžično polnjenje telefonov, ki predalu ne omeji uporabnosti.

Prostora je za povprečno družino več kot dovolj, udobja prav tako: naslonjalo zadnje klopi je, denimo, nastavljivo po naklonu (12 stopenj!), opreme za potnike zadaj pa je precej več kot pri tekmecih, vključno z roletami za bočne šipe. Prtljažnik? Del (dvojnega) dna zasede baterija za hibridni pogon, a še vedno ostane prostor za komplet za prvo pomoč, rolo, ki je zelo lahko, pa se zlahka izvleče in namesti.

Turbodizel, znan že iz prejšnje generacije, je dobil pomoč: v obliki hibridizacije mu pomaga 100-njutonmetrski navor elektromotorja, kar se dobro občuti, saj je 320 njutonmetrov dizelskega navora za tucsonovo maso tu in tam premalo. Športna nastavitev vozne dinamike sicer nekoliko dvigne odzivnost, a je ta na trenutke (in za koga) še vedno prepočasna. Nekaj zamere gre tudi na račun nadzora menjalnika: gumbi ne dajo povratnega občutka, zato je treba biti pri parkiranju previden.

Z nekaj prakse postane tudi pogon prijeten, izkaže se prav tako za dovolj zmogljivega. A pri njem menda še najbolj preseneti poraba goriva, saj dobra poldruga tona in velika čelna površina pomenita precejšen izziv, še posebno pri nekaj bolj dinamični vožnji. Štirikolesni pogon je pri tem dobrodošel dodatek, kadar pod kolesi ni suh asfalt.

Hyundai je tudi z novim tucsonom na pravi poti, v marsičem je tudi boljši od številnih tekmecev. Ampak - na to smo že nekaj časa navajeni, zato ni več presenečenje.