"Marš nazaj v vrsto! Slišiš?! Govedo eno! Ali pa stopi iz avta, če upaš! Ne greš naprej!" Ves zaripel je čelavi in zavaljeni Slovenec kot riba napihovalka kazal zobe sredi avtoceste, potem ko je s kombijem nenadoma zapeljal z enega pasu na drugega, da bi avtomobilom preprečil vožnjo mimo kolone. Bila je tipično slovenska situacija. Na koncu hrvaške avtoceste pred mejo. Tisti, ki smo bili prepričani, da bi se morali razvrstiti v dve koloni in se ob koncu po sistemu zadrge vključiti v eno, in tisti, ki so znoreli, potem ko so že nekaj minut preventivno stali v eni, da bodo ja prečkali slovensko mejo. Stari je vzel stvari v svoje roke. Njega ne bo nihče je***, si je najbrž mislil, potem ko se gotovo dnevno uklanja pred svojim šefom in potem ko je čez vikend na hrvaški obali bržkone moral požirati pritoževanje svoje žene. Pomirjen in zadovoljen človek take scene ne bi zganjal, vsaj ne na tak primitiven način. Če drugega ne, je ogrozil celo družino, ko se je postavil počez in tvegal, da se kdo zaleti vanje. Lahko bi poklical policijo, če mu ni bilo všeč, da ga drugi prehitevajo, lahko bi stvari pojasnjeval na normalen način. Ampak ne, opogumljen še s kakim fantičem, ki je mamico peljal z morja v beemveju, se je, ves zafrustriran in zakompleksan, šel roko pravice. Zase, za svojo družino, za vse trpeče Slovence v koloni, za svojo državo.
Drvenje v kolektivno blaznost
